Izbrana poglavja triletnikologije

1. poglavje: Osnove besedotvorja
kolo (samostalnik) → koloček (pomanjševalnica)
grablje (samostalnik) → grabljati (glagol)
čiv (medmet) → čivčati (glagol)

2. poglavje: Kaj bom, ko bom ...
A: Kaj boš, ko boš velik?
J: Jaz nočem biti velik. Ko bom velik, bom majhen. Pika.

3. poglavje: Kdo sem jaz?

"Jaz sem J. Stal sem tli leta. Sem moj blatec. Imam dve sestlici. A. je bolj velika. Medota Pišija imam bolj rad kot T. Moja mamica je T. Moj ata je V. Doma sem v ... Mama je V. Ati iz K je J. Mami iz K je ... ∂∂∂ ...Kva j že mami iz K? ... "

(Tipkopis odlomka večernega predavanja)

4. poglavje: Temelji pozitivne samopodobe
Po napornem odstranjevanju naglavnih kocin seveda sledi ogled najnovejše plikazure v ogledalu:
J: Čudn sem. Kapo hočem.

Včasih tudi "veliki" ostanemo brez besed. Lahko le molče poveznemo klobuček triletniku na glavo ...

Praznujem, praznuješ?

Z državnimi prazniki je križ. Že zaradi principa, da so državni, predpisani z zakonom in torej minimalna norma praznovanj vseh državljanov. Ampak sama se pogosto ob (nekaterih) državnih praznikih sprašujem, zakaj jih "moramo" praznovati vsi, če nam nič ne pomenijo. Oziroma zakaj jih moramo še vedno praznovati, če so del polpretekle zgodovine.

Nekatere državne praznike imam enostavno rada. Zdijo se mi pomembni. Med njimi mi je najljubši dan državnosti. Moje doživljanje osamosvojitvenega dvigovanja zastave in sledeče vojne mi bo ostalo v spominu za vedno, čeprav mi je bilo ob tem dobrih pet let. Ampak vedela sem, da se dogaja nekaj res pomembnega.

Verski prazniki so po mojem mnenju državni le zato, ker skuša biti država uvidevna do tistih svojih državljanov, ki jim ti prazniki pomenijo nekaj več. Da jih imajo čas praznovati v družinskem krogu, drugi pa imajo prost dan. Nič nimam proti. Prosti dnevi nikomur ne škodujejo (ne glede na ideološko ali versko pripadnost).

Dan reformacije mi kot verski praznik ne pomeni prav nič, kot kulturni praznik v smislu spomina na Trubarjevo delo jako malo. Tako bi lahko praznovali tudi praznik Jurija Vege, pa Friderika Pregla in drugih znanstvenih ali kulturnih velikanov, ne le Prešerna in latentno tudi Trubarja. Mi je pa vseeno pri srcu (oz. koledarju), ker mi država z njim časti prost dan po rojstnem dnevu.

Tudi prvomajskih "počitnic" se ne otepam, le današnji (ideološki) praznik mi je rahlo odveč. Ne morem ga ponotranjiti že zaradi generacijskega prepada med mlajšimi generacijami in tistimi, ki se jim (še vedno) zdi pomemben, pa tudi vsakoletno sporočilo etiketiranja med "našimi" in "tistimi drugimi" me odvrača od tega. Pa če slavnostni govorniki na proslavah še tako poudarjajo njegov zgodovinski pomen in "neizmeren" pomen za zgodovino in nastanek samostojne slovenske države. Navsezadnje s seboj prinaša tudi boleč zgodovinski spomin kasnejše polstoletne delitve naroda ... Tako tuj se mi zdi, preživet ...

Pa tudi sam datum "praznika" je za lase privlečen, saj so se ključne odločitve o ustanovitvi Protiimperialistične fronte, kar ni niti pod razno ekvivalentno OF, dogajale dan prej, torej 26. aprila 1941, kar tudi ni ekvivalentno 27. aprilu. Vse skupaj ena megla, o kateri se je razpisal že stanovski kolega Ervinator.

Po logiki praznika boja proti okupatorju bi tudi rojstne dneve lahko praznovali ob poljubnih dnevih ... Isto sr*. Sploh pa se mi zdi poudarjanje pomena boja proti okupatorju kot temelja slovenske osamosvojitve ekvivalentno poudarjanju pomena kmečkih uporov kot bistvene osnove boja za priznanje delavskih pravic. Le da tega nihče ne praznuje in nihče ne poudarja.

Sama namreč menim, da se vsa stoletja hrepenenj naših prednikov po lastni državi, njihovega boja za samostojno narodno državo manifestirajo v praznovanju spomina na njeno razglasitev, torej ob 25. juniju. Da v tem smislu ni potreben niti 26. december kot spomin na razglasitev rezultatov plebiscita, saj ga dan državnosti nadgradi v najvišji možni meri. Ostalo je podvajanje... Smiselno le kot dodatni dela prosti dnevi za vestne državljane. Da imajo čas za žarčenje mesa na balkonu, pa za kako priložnostno klatenje po hribih ali romanje k veliki mlakuži.

Morda pa je pomembno le, da imajo pomembneži možnost pokazati svojo pomembnost na pomembno pomembnih proslavah in deklamirati o neizmerni pomembnosti poudarjenega dneva...

No, šoloobvezna mularija, študentska raja in delovno ljudstvo imajo v splošnem radi praznike. Kakršni koli že so, samo da so okronani z veličastnim statusom "frej". Pa tudi upokojenci nimajo nič proti njim. Še zlasti ne tisti, katerih pokojninski dodatki se napajajo iz 27/4 ...

E-vratarica

Že n+1-krat je bilo študentom dano slišati, da je naša fakulteta ena izmed redkih članic ljubljanske univerze, kjer se izpitne formalnosti izvajajo po prastarih ritualih človek-papir-človek. Študenti pa smo v takih trenutkih zavijali z očmi v želji, naj tako ostane na veke vekov oz. v limiti Inf.

"Trpi, če poka ti srce,

prah z bogom kregat se ne sme." (FP, Lenora)

Študentsko upanje je bilo kratkega diha in tako bodo izpitne formalnosti od junija naprej žal potekale preko "e-študenta".

Ugovor! To ni e-študent, to je e-vratarica!

Doslej smo bili namreč vajeni rituala ob čakanju v vrsti pred vratarsko ložo, pozdrava, nasmeška in tipičnega zarotitvenega obrazca: "N izpitnih prijavnic, prosim. - Hvala." Sedaj tega ne bo več. Ponotranjili smo tudi naslednjo zakonitost: "Ne znam dovolj / ocena mi ni pri srcu (indeksu, povprečju, ...), torej me ni." Pa tudi "To ni nič, ne oddam (niti izpitne pole, niti prijavnice)."

To je pač enostavno pomenilo, da je spraševalec vrnil prijavnico in se je izpitni osumljenec z novo kasneje še enkrat vrnil na zaslišanje.

Tega odslej ne bo več. Pa ravno tak sistem izpitovanja je dajal študijskim obveznostim človečnost. Ko se je vse dalo dogovoriti, ko smo se na pisne in ustne izpite prijavljali bodisi n dni pred izpitom s "cegelcem" bodisi tik pred zdajci neposredno preko elektronske pošte predavatelju oz. asistentu.

In izpolnjevanje prijavnice na izpit je bil opomnik, da "zdaj gre pa zares". Že tako globoko žalost ob tragični izgubi klasične papirologije pa poglablja še spoznanje, da bo s tem tudi indeks izgubil dosedanji posvečeni status ...

Zbogom, stari (analogni) časi!

Pride dan ...

... ko mi je v nekem trenutku vsega dovolj.

V splošnem skušam biti previdna in pozorna sogovornica. Pri tistih, ki me bolj poznajo (oz. si sama mislim, da bi me lahko), si upam privoščiti več, pri tistih, za katere menim, da me (še) ne, sem previdnejša.

Ko se z nekom pogovarjam, se z njim, njegovimi besedami in neverbalno komunikacijo, trudim ukvarjati s 104% svoje pozornosti. Pa naj bo to z dešifriranjem mimike obraza pri pogovoru v živo, tona glasu pri telefonadah ali izbora besed, mašil in odzivnosti pri virtualnih pogovorih.

Nikoli nisem razumela, kako nekaterim ob telefonskem klepetu ali IM pretipkavanju uspeva zraven krtačiti lase, prebirati zapiske, gledati televizijo, ... Meni namreč ne in se mi tako početje tudi ne zdi pošteno do sogovornika, pa čeprav telefonskega ali navideznega (v smislu IM).

Pri pogovoru nočem vleči "podatkov" iz sogovornika. Enostranskost me ubija. Ampak tudi jaz se naveličam začenjati pogovore, naveličam se govoriti. Rada se pogovarjam s tistim, ki spontano in trenutku primerno razkriva del sebe, svojega pogleda na svet in svojega življenja ... To mi daje občutek poslušanosti, kjer mi ni treba premlevati banalnosti v obupanem zapolnjevanju komunikacijske luknje ... Verjamem namreč v maksimalni ideal, da tudi komunikacijski odnos med sogovornikoma lahko napreduje. Se razvija iz dvojnega monologa v dialog ...

Pa se zgodi... Da ne napreduje. Da se vrti v začaranem krogu ... Ko prilagajanje bednosti vsebine in situacije prežge varovalke - takrat na morda neustrezen (=kot darilo brez celofana in rožnate pentlje) način povem, kaj si mislim. Neustrezen. Tvegam z neposrednostjo. Komur je dano, naj razume. Komur je do izboljšanja situacije, mu brutalno ponudim izziv, naj tudi sam naredi korak naprej.

:Če želi:

In danes je en izmed takih dni. Čuden. Tak, ko sem tako prekleto sita plitvih medsebojnih odnosov in še plitkejše komunikacije.

Čeprav je bila odločitev za današnji trenutek trganja celofanskih pentljic težavna, sem še vedno prepričana, da je bila nujna. Kot izziv ... Kot meja med dvema svetovoma ...

Odločitev za njeno premagovanje pa ni več moja...

Zemlja zagrni me ...

V navalu pomladanskega svetobolja, zaspanosti in "preizpitne" mrzlice sem se ravnokar odjavila od jutrišnjega izpita.

Prevladala sta perfekcionizem in ideal zadovoljevanja osnovnih bioloških potreb. Morda pa je tudi perfekcionizem v bistvu biološka potreba. Koga briga. Hočem spati in hočem 10 na tem izpitu. Oboje skupaj. Ampak jutri bi en faktor 109.6% propadel. Ali celo oba.

Ko bi se le nekatere dneve dalo raztegniti s faktorjem 5....


Pripis v treznem stanju:
S to odločitvijo sem se obsodila na izpitni september! Zemlja me zagrinja, praideali pa umirajo!

Tristo (tisoč) rumenih ...

Regratov!
Regrata ne maram iz zgodovinskih razlogov:

• Mleček pušča rjave madeže na rokah.
• Venčki iz njegovih cvetov po pol ure ovenijo in razpadejo.
• To ščavje čisto pretirava z zapraševanjem pestičev!
• Ko se s hlačami dotaknem enega samega cveta, v trenutku lokalno porumenijo!
  
• Na njegovih cvetovih se zbirajo pikajoče muhe!
  

V fotografskem navdihu in trenutku neracionalne rabe časa sem v lovu na popoln motiv v objektivu neprevidno parkirala svojo zadnjico za tla (priznam, tudi jaz jo imam!) ... Ampak velja tretji Newtonov zakon, zares velja!

V mojem primeru se namreč glasi: če s svojo zadnjo platjo delujem na čebelo, čebela s svojo deluje nanjo! Čebelina usoda po piku je po ljudskem verovanju precej klavrna (ampak čisto sama si je kriva, golazen mušja), ampak moja je še bolj!

Še dobro, da imam zalogo antihistaminikov! Zaradi tega peklensko rumenega regrata seveda!

Marš v lučke!

Klavnica v hišah nasproti sonca

Pred osmimi leti desno od domače hiše ni bilo še nič. No, bil je travnik in kozolec na njem. Potem so zaropotali stroji, nekje na sredi utihnili. Se v vsej pošastni veličini vrnili in doropotali do konca tik pred maturo. Skratka, slabih 20 m proč se za dvometrsko ograjo začenja geto DeLuxe ali pač še eno spalno naselje. Tako, ki oživi šele v petek popoldne in kjer so ob delavnikih doma le psi.

Skratka, v te kokošnjake so se najprej naselili mladi parčki. Ki se jim je ob ropotanju kompresorjev uspelo namnožiti. Najprej s psi. Nato s pasemskimi človeškimi mladiči. In tako ima sedaj pol tega naselja vsaj enega mladiča starosti iz intervala [2, 5]let.

Potem ko so najbolj vztrajni cel avgust in september kompresirali zadnje ostanke betona na naslednjih časovnih intervalih

• petek: 15.00-21.00
• sobota: 7.00-21.00
• nedelja, praznik: 7.00-21.00

so njihovi mladiči rasli. In sedaj vsak konec tedna (še posebej sončen in pomladansko topel) ob enakih časovnih terminih cvilijo, vreščijo, jokajo, tulijo... Zraven lajajo psi in ropotajo motorne kosilnice!

Ker se pod vplivom stresa, pomanjkanja časa, gore obveznosti in razrahljanih živcev izogibam sestavljanju novega "manifesta o sosedih", si lahko želim le, da:

1. inšpekcija veterinarske uprave RS zapre te nelegalne domače klavniške obrate (sklepam namreč, da vreščeče mulce koljejo brez predhodne omame!);
2. se človečnjaki iz soseščine tudi ob koncih tedna v čim večji meri raztepejo na vse strani neba;
3. vsakomur, ki bi si še drznil "štemati" ob kocih tedna, raznese kompresor in se mu njegov del vrstne hiše podre na zadnjico;
4. naj sosedu pes pobegne/ crkne ... (pa v splošnem nimam nič proti psom, le močno mi gre na živce, ko močno prevelike zverine lajajo na 20m2 "vrta");
5. utišajo mularijo na poljuben način.
   

Za zraven pa ob poplavi vreščečih 3-letnikov nikoli ne vem, ali se dere domače otroče, ali sosedovi. In ko hišni skupnosti uspe zaposliti domačega, se zunaj oglasi n tujih.

Tole je pa eden izmed romantičnejših zvokov moje soseščine ... Prijetno poslušanje!


Datum zvočnega posnetka: nedelja, 10. september 2006, 19:57


Postrelila bi jih! Z vodnim pištoletom!


PS: Zdi se mi, da bom tudi vreščanje kmalu digitalizirala. Kot spomin na študijske bojne rane!

Kaj je v kuverti?!

Odkar večina komunikacije poteka po e-kanalih, so edina stacionarna pošta, ki še prispeva domov na moje ime položnice, obvestila študentskega servisa in občasno kak kuvertirani zombi. Tak kot zgornji primerek, ki mi ga je danes izročila hišna skupnost. Wtf? Hermes? Ok, njihovih povabil in plakatov sem vajena s fakultetnih hodnikov ... Morda delajo kako reklamo preko fakultete ...

Povabilo Zoisovim štipendistom
...
Bliža se poletje, ko imate študenti malo več časa, da pridobljeno teoretično znanje prelijete in oplemenitite s praktičnimi izkušnjami. Podjetje Hermes vam želi osvetliti svoje poglede na področje kariere in vlaganja v znanje, vas povabiti k različnim oblikam sodelovanja, k udeležbi na njihovi poletni šoli programiranja in vam predstaviti možnosti morebitnega sodelovanja v prihodnosti.
...

Vau, to pa je nekaj uporabnega tudi za prihodnost, ko me bo država po meniju restavracije Zois nehala plačevati, da se učim. Še več, to je več kot le dobrodošel dodatek v ponudbi zgoraj omenjene restavracije. Skratka, ker sem očitno študentka kadrovsko zanimive smeri, me omenjeno podjetje in ekonom restavracije (=Zavod RS za zaposlovanje) vabita na predstavitev zgoraj opisanih možnosti.

Pravzaprav me take stvari vedno bolj zanimajo, a kaj, ko bo imam ravno naslednji teden pod vplivom neprijateljskih kozmičnih žarkov tako ubijalsko napolnjen, da že ob sami misli nanj dobim panični napad.

Tako lahko zaključim le, da je to velik napredek v "skrbi" ZRSzZ za zoisiste, pa tudi občudovanja vredna velikopoteznost potencialnega delodajalca za področje študija, ki ga (trenutno) grizljam. Tole povabilo je namreč vzorčni model, kako naj bi po mojem mnenju potekalo sodelovanje med

1. znanostjo in gospodarstvom
2. teorijo in prakso
3. nacionalnim štipenditorjem in potencialnimi delodajalci

Želim si lahko le več takih povabil (pa morda tudi, da bi podobne predstavitve potekale ob sobotah).

Way to go on!

Takole si pri nas delimo prostor na monitorju. Pa tudi delitev kolen je podobna: na levem J., na desnem kmk medved Piši. Sumim, da Pišija neznansko bolj kot plešoče svinje zanimata matlabovanje in algebraična geometrija. Morda pa je to le krinka. Za škiljenje na levo polovico.

Sicer pa sem presneto vesela, da se na Tubi poleg vsega sr* najdejo tudi lisanke. Ker sem jih že sita muliti in tvegati mukotrpno soočenje, da je pravkar naložena lisanka pravzaprav polnic.

Matematiko v javne šole: ne hvala!

S tem vprašanjem se v 21. stoletju nihče več ne ubada. Matematika je neizogiben del šolskega sistema. Čeprav jo nekateri obožujejo, drugi sovražijo iz dna srca. Enim je pač vseeno. Tisti, ki je nemarajo, se vsakič znova sprašujejo, zakaj se je treba učiti tako bedne stvari kot so limite zaporedij in zveznost funkcij. Elt., ki je z njo kontaminiran, jih bolj ali manj prepričuje, da daje povsem uporabna in koristna znanja, predvsem pa je neškodljiva in del splošne izobrazbe.

V somraku katolištva in s plombo na možganu se pod svežimi vplivi prebranega zanarodovblogorjanskega zapisa predajam razmišljanju o tipično slovenceljskem ((c)Svetlana) problemu: večnim prepirom o uvedbi verskega pouka v javno šolstvo.

Tudi uvedba pouka matematičnih in naravoslovnih ved je imela podobno kariero vlačenja po zobeh in ustnih aparatih med zagovorniki in nasprotniki. Ampak danes, v permisivni dobi demokratično razpuščene šolske teorije, se skorajda ne najde "veleum", ki bi (resno) predaval o monopolu naravoslovja in njegovi škodljivosti, pa o strahu pred matematično indoktrinacijo. Podobno se ne najde spodoben politik, ki bi javno izjavljal, da je pouk matematike v javnih šolah proti njegovim nazorom ali prepričanjem (pa če jo je še tako intenzivno sovražil).

Skratka, po mojem mnenju in sodeč po stanju duha tako v šolstvu kot v družbi, bi bilo nujno uvesti nek vzgojen predmet tudi v javno šolstvo. V zadnji triadi osnovne šole se to sicer zadnjih deset let klavrno poskuša s predmetom Etika in družba, ki pa v praksi nima nobenega vzgojnega učinka (razen povečane kontaminacije šoloobveznih mulčkov o otrokovih in človekovih pravicah). Kvečjemu obratno. Ure EiD so (žal) prepogosto v prazno preživet čas v šoli, od katerega ima učitelj sicer plačo, založniki naklado učbenikov, učenci pa (vsaj dolgoročno) jako malo.

Večina se verjetno strinja z že pogosto povedanim mnenjem, da je s slovenskim šolstvom nekaj močno narobe. Ne le, da šepa kakovost posredovanih znanj, ampak predvsem crkuje vzgojna vloga pouka. Sama (pa tudi vsakdo, ki ima nekaj malega pedagoške teorije ali vsaj ščepec treznega razmisleka) se ob tem nikakor ne morem strinjati z zarotitvenim obrazcem "Šola ne vzgaja! 3x". Šola vzgaja. Res da ne eksplicitno, vsekakor pa preko brušenja v medsebojnih odnosih in s posredovanjem vrednot.

Sama sodim med tistih nekaj odstotkov slovenskih srednješolcev, ki smo izkusili obvezen verouk v šoli. No, imenoval se je Vera in kultura, med sošolci so bili tudi ateisti, deisti in agnostiki (nekateri po lastni odločitvi, drugi po vzgoji iz matične družine), prav vsi pa smo ga preživeli, in ne le to - preživeli smo ga kakovostno in od njega odnesli verjetno največ od vseh predmetov. Čeprav so nas poučevali duhovniki, in to celo - si morete misliti: katoliški.

Nismo žebrali molitvenih obrazcev, nismo bili deležni katolicistične centrifuge. Nismo grizljali obrednikov katoliške cerkve. Nihče nam ni v glavo ubijal prispodob o peklu in nebesih. Nihče nam ni grozil, da se bomo svrli v peklenskem ognju, če bomo nečistovali v mislih, besedah in dejanjih. Nihče nas ni prepričeval, da mislimo napačno ali da je naš pogled na svet zgrešen.

Spoznavali smo razvoj svetega pisma (v literarnem smislu), se ga učili "pravilno" tolmačiti, poglobljeno in brez predsodkov smo spoznavali druge vere ter iskali najboljše (za življenje) v njih. Razpravljali smo o problemih sveta, o bioetičnih in moralnih vprašanjih, o odnosu med vero in znanostjo ter o vlogi človeka v svetu.

Vsekakor te ure niso bile vržene proč. Dale pa so nam:

1. veščino izražanja svojega mnenja
2. usmerjanje k strpni komunikaciji
3. splošno izobrazbo
4. objektiven (!) pregled med nauki različnih verskih skupnosti (brez pranja možganov, da je katoliška vera ena in edina prava)
5. usmerjanje k razmisleku o svojih lastnih vrednotah in odnosu do sveta.

Torej precej več kot klasični osnovnošolski župnijski verouk v osmih osnovnošolskih letih.

Zato ravno na podlagi teh izkušenj menim, da je nujno uvesti nek vzgojno usmerjen predmet tipa Vera in kultura v javno šolstvo. Ne v celotno osnovnošolsko dobo, predvsem pa v zadnjo triado, morda celo v srednje šolstvo. Kjer so dijaki že precej bolj osebnostno zreli in verjetno tudi bolj odprti za sprejemanje različnosti in odločanje oz. izbiranje med "koristnim za življenje" in "balastom". Kjer bodo posredovane informacije kritično sprejemali in bodo obogatile njihovo razgledanost ter pomagale k izgradnji vrednot državljanov sveta.

Tak način pouka o verstvih ni utopija, niti ni preveč idealističen, da se ga ne bi moglo udejanjiti.

Namesto zaključka pa kopiram komentar #41 iz zgoraj omenjene debate:

Kako zaslepljeni so argumenti, ko pride do takšnih debat pri nas… Ne glede na izhodišče se razprava vedno razvije v ideološki ping pong in posploševanje.

Ločenost vere od države je verjetno najbolj izrabljena floskula, ko pride do takšnih debat. Če 20% (popolnoma izmišljen podatek) volilcev dosledno sledi smernicam RKC, potem je to v demokratičnem sistemu popolnoma legitimen in legalen vpliv cerkve na državo. Ločenost vere od države je torej potrebno razumeti v smislu, da je upravljanje države v rokah demokratično izvoljenih voditeljev in ne od-zograj-navzdol imenovanih voditeljev verske skupnosti. Vpliva, ki bi ga katoliški verouk v šolah neposredno imel na politiko neke države - ne vidim. Problematičen pritisk vere na šolstvo v tem primeru, bi bil pritisk, ki smo mu priča v ZDA, ko nekatere protestantske sekte želijo vplivati na poučevanje o evoluciji in podobno. Jasno pa je, da takšni pritiski prihajajo od zgoraj, ne pa s strani drugih predmetov na urniku.

Strah pred indoktriniranostjo učiteljev verouka je po mojem mnenju neupravičen, oz. ni indoktriniranost teh kadrov v ničemer večja od ostalih pedagoških delavcev. Samo kot primer, župnik pri našem verouku je z veseljem odgovarjal na vprašanja o drugih verstvih in kočljivih moralnih vprašanjih (s stališča RKC). Istočasno je učitelj slovenščine, sicer globoko veren človek, pogosto v svoje razlage vpletal katoliške vrednote, pri izboru knjig delal poudarek na knjigah s katoliško vsebino in neprimerno obnašanje učencev označeval kot logično posledico neverske vzgoje. Prvega večina izmed vas seveda ne bi pustila niti blizu šolske stavbe, medtem ko je drugi popolnoma sprejemljiv?
(tihi)

In da, priznam, brez teh štirih let bi bila tudi jaz še vedno trdno prepričana, da je ideja o uvedbi verskega pouka v šole ena izmed največjih zablod. Da prinaša le dodatne šolske obremenitve. Da krši človekove pravice in omejuje.

Perverzne izpovedi izkušene čokofilke

Ker je bil včeraj dan čudne kakovosti, od jabolk in vode pa ni mogoče preživeti (dolgoročno že, ampak nikakor v obdobju nevarnih kozmičnih vplivov), sem se mimogrede podala po futer v viški Hran. Po skoraj enem letu.

Torej, včeraj me je sam vrag zvlekel v viški Hran. No, ni bil ravno vrag, bila pa je mukotrpna žeja. V standardnih napajališčih oaze Jn(n-1) je namreč zmanjkalo pitne vode, iz pip pa še vedno teče nafta! Čez dvorišče oz. cesto pa se povsem dehidrirana res nisem mogla odpraviti, še posebej, ker so v taki situaciji zaloge vode precej vprašljive kvantitete.

Skratka. Ko si enkrat v Hranu, si v Hranu. Pa me je ob prečkanju bojišča med policami zgrabila neznosna želja, kaj želja - strast, poželenje po sladkemu. Jaz bi ... Nekaj dobrega! Nekaj sladkega! Nekaj okusnega! Res bi! Hočem! Tukaj in zdaj!

No, pa bom. Če ... kaj pametnega najdem. Kaj dobrega. Pasem oči ... Po policah. Vijoličnokravja čokolada me ne prepriča več ... Morda čokoladne tablice hišne trgovske znamke?! Pa jaz nočem tega sr*! Jaz hočem nekaj dobrega ... Ništa!

Iz Hrana sem na koncu odšla s tremi modrimi prizmami soka: en je bil ananasov, dva pa breskova. Vsekakor netrivialna izbira! In s trdno odločitvijo: Ko bom imela čas, se bom odpravila zadovoljiti svoje čokofilne nagone k Mlinarju... Ne, ne bom prevarala svoje pokroviteljice Belinke (oprosti Helios)... Šla bom po pravo čokolado. Svežo, dišečo ... Črno ... Ravno prav sladko, ravno prav grenko. V svetišče naslade, kjer je Emilija še iz pravega alpskega mlejka in ne masovni nateg, proizveden ekskluzivno za vzhodne trge...

In potem svizec zavije ... v WC. Ribat ploščice in pisoarje. Morda pa bruhat ...

Krivi so kozmični žarki

Njihovo slabo karmo čutim po svojih vlaknih, vonjam jo v zraku, tipam njihovo sevanje ... Njihovo žarčenje se zažira vame iz koledarja pravkar začetega tedna.

Torej - delovni načrt moje bližnje prihodnosti:

1. kolokvij
2. obvezna domača nadloga #1
3. obvezna domača nadloga #2
4. izpit
5. obvezna domača nadloga #3
6. razno: dihanje, prehranjevanje, spanje, obisk predavanj

In namesto zaključka avtosugestivni bojni krik: Bejž se učit in nehaj zapravljat čas (s tipkanjem, samopomilovanjem, spanjem, dihanjem)!

Ja, bejž se že učit... Papirnati okopi so najboljši ščit pred kozmičnimi vplivi!

Pomlad, prazna luna in še revolucija za zraven ...

Hudo nevarno je, ko se ljudje (ali pač samo ženščeta) s svojimi čustvi, predvsem pa domišljijo zatikajo v čudne n-kotnike, n= 0, 1, 2, 3, .... Še huje je, če zunaj cvetijo jablane, sije sonce, vzhaja mlaj in imajo omenjene delegatinje preveč časa za opletanje z jeziki in čiščenje rožnatih soban svojega ne-uma.

Potem se kaj hitro zaplove v nevarne vode "kdo je s kom", "kako je X oh in sploh v redu" in se potopi v neskončne in pasti polne modrine "kaj za vraga ti preklicani dedci mislijo"... Sploh te zadnje omenjene globočine znajo biti nevarne, temne in brezizhodne. Včasih se počutim kot anti-jehova priča na mitingu iz leta 1948 s svojo razsvetljensko socialno zavedno poslanico o vlogi družbene odgovornosti in razrednih sovražnikih:

"Drage tovarišice, tovariš Veliki Brat nam je naklonil betice, da nam na njih rastejo lase. Lase nam rastejo zato, da ima v kozmetični industriji zaposlen proletariat delo. Ne samo delo, ampak da more udejanjati pravo družbeno odgovorno poslanstvo v blondiranju kožuhov cuckom, predenj se me lotimo svojih naglavnih kocin. Ne škodimo svoji neizmerni družbeno odgovorni lepoti z razmišljanjem, kaj razmišljajo cucki, ko se peroksidnim premazom zastrmijo v ogledalo, niti z razmišljanjem, kaj v splošnem razmišljajo tovariši moškega spola. Svojo energijo raje posvetimo vseživljenjskemu učenju praženja krompirja, pranja nogavic in poslušanju lekcij iz nočnega smrčanja."

Ko se je zadnje čase med lekcijo iz kozmologije razmišljalo o zgornjih skeletnih tezah, je zbran Žblab prišel do mesijansko apokaliptične ugotovitve:

Ni, ni časa za ukvarjanje z dvonožnim hišnim ljubljenčkom (ali pač kandidatom zanj). Njegova oskrba zahteva čisto preveč časa, pozornosti in živcev, pa še ni nujno, da obeta pričakovan uspeh (ŠH, to je nekaj takšnega kot vlaganje v vzajemce - pretekli donosi ne jamčijo dobičkov v prihodnosti). Kakšen mimobrc je šele časovno in prostorsko visoko zahtevna hoja v dvoje po principu požrešne metode ali pač Fleuryjevem algoritmu. Absolutno zapravljanje časa na e na (n+1)!

Po sklepih plenarnega zasedanja generalne skupščine žkomiteja bi bilo nujno treba uvesti redno dobavo kakovostnih partnerjev z obilo dodatne opreme v specializiranih trgovinah (tako kot npr. računalnike in ostalo tehnično robo). Zraven je nujno dobiti še priročnik za uporabo in oskrbo, slovar, odgovore na FAQ, servisno knjižico, garancijski list in gonilnike za instalacijo. Potem pa ima, da funkcionira. Investicija, zvok in slika, kot se šika. Enkrat za zmeraj. Če izjemoma ne deluje, se vrne v trgovino. Če so v primeru okvare stroški popravila višji od trenutne vredn0sti subjekta v okvari, se ga pač zamenja po načelu staro za novo.

Navsezadnje sem ugotovila, da ima prisotno članstvo Žkluba presneto revolucionarne ideje. Kapitalistično navdahnjene! Potrošniške in buržuazne!

Ampak razprave o n-kotnikih so vseeno zanimive. Še posebej v tako kriznih časih, kot smo jim priča sedaj ...

Viva la Revolucion!

Mit brennender Sorge

Podnaslov: Naš vsakdanji futr


MC I
Berem o narodovem blagru zaskrbljen zapis o nakupovanju. Ta avtor je namreč eden izmed tistih, kjer preletim (če že ne preberem) večino zapisov. Včasih se z njim strinjam, včasih mi gre na živce, ko objavlja "domače" naloge iz drugih medijev. Po eni strani mi je to všeč, ker sicer njegovih kolumn v papinati obliki ne bi prebrala. Se pa ob tem sprašujem, če objava teh kolumn na blogu sodi pod honorarsko okrilje papirnatega delodajalca. No, premetavanje črk je pač njegov poklic, poslanstvo, misija ali pač enostavno posel. Kdo ve in niti ni pomembno.

Očitno pa je tokrat s svojim "urbanim življenjskim slogom (samodeklariranega) pripadnika srednjega sloja" tako močno brcnil v osje gnezdo, da je celo mene sprovociral do tolikšne mere, da moram natipkati svoje.

MC II
MC vsekakor dobro piše, ampak včasih je idejno ozadje njegovih zapisov tako sumljivo podobno trmarjenju mojega "blatca" ali principnemu upiranju pubertetniške sestre. Skratka, preveč trivialno za kultiviranega intelektualca, letnik 62. Včasih se pač ne morem izogniti misli, da človeku s takim pogledom na svet ne bi škodoval obisk v živalskemu vrtu, imenovano vsakdanje življenje izven tapiciranih salonov in kontrolirane atmosfere ... Pa če se mu to zdi še tako ceneno, trivialno ali pač nespodobno za ljudi s podobnim življenjskim slogom.

Pejmo žret!
Dejstvo je, da nakupujemo vsi, ne glede na starost ali pripadnost družbeni lestvici. Hipermarketi so pač le še eno od teh dejstev. Razlika je le v odnosu do njih oz. v uporabi njihove ponudbe. Sama ne maram nakupovanja po zakotnih trgovinicah, ker je tam pretok blaga na policah toliko nižji, da z veliko večjo verjetnostjo potegnem iz hladilnika jogurt tik pred pretečenim rokom uporabe ali pač oksidirano čokolado (da o ogabno "žark" lešnikih v njej ne govorim). Trgovskim znamkam se večinoma izogibam (razen kadar je kakovost artikla enaka kot pri "originalu"). Rada tudi izbiram med različnimi izdelki, preskušam njihovo kakovost, sestavo, okus ... Berem "kolofone", primerjam vsebnost aditivov in konzervansov, pri oblekah pogledam, kako so zašite in kakšno sestavo imajo ...

Pri izbiri ponudnika trgovskih storitev sem pozorna tako na kakovost ponudbe, pestrost izbire, urejenost trgovine in čistočo po kotih polic... Iz teh razlogov tudi obiskujem rdeče-belo obarvane hipermarkete in ne ostalih. Ne zaradi akcij ali nalepk.

Gate na glavo in dva svinčnika v nos
Reklame me ne ganejo, so pa jasen pokazatelj stanja duha v družbi. Špecerijski reklamni oglasi mi namreč dajejo misliti le to, da jih delajo/naročajo močno zaplankani in omejeni "strokovnjaki", ki so za svoje klavrno opravljeno delo več kot preveč plačani. Več kot preveč tudi v tej meri, da imajo prekleto predobro samopodobo in si utegnejo jemati pravico določanja svoje pripadnosti družbenemu sloju. Po stanju na transakcijskemu računu morda res, ampak po stanju kreditnih točk na nivoju inteligentnosti, kulturnosti in odprtosti pa res ne. Kulturnost ni le število obiskanih avantgardnih gledaliških predstav, diploma iz Blablalogije še ni merilo intelektualnosti. Identiteta človeka se namreč izraža skozi njegova dela, pa naj bodo to oglasi ali pač preproste misli vsakdanjih debat.

Na sumu imam, da so reklame, namenjene plebsu, ki gleda mehiške limonade, še toliko bolj bedaste ravno zaradi zgoraj opisanega občutka večvrednosti njihovih snovalcev. Da se ni vredno potruditi, ker primitivci itak ne bodo razumeli. Ker so iz i-tega sloja, ki preži le na sir v akciji in tistih n.99 € pri ceni. Ker požrejo vso svinjarijo, ki jim jo večvredni iz i+1-ega sloja servirajo pred gobec ... In to taaaako ugooodno!

Kiti se vran s pavjim perjem
Kot že omenjeno zgoraj, človeka merijo njegova dela. Če se nekateri po znamki spodnjic, ki si jih lahko privoščijo, prištevajo med "srednjevišjenižjisrednjisloj", to nikakor ne pomeni, da so res v njem. Morda se ravno zato čutijo tako ogroženi v podivjani hordi lovcev na sir v akciji, ker je to zanje opozorilo, da se sprenevedajo. Da freudovsko potlačujejo svojo bit, da so pravzaprav del povsem običajne ničejanske črede. Da bi stekli k tisti vitrini s sirom za 3.99 €, če bi lahko, če bi jim ponos to dopuščal, če jih nihče ne bi videl, če ...

Blišč in beda
Včeraj sem dvigovala gotovino na bankomatu sredi centra Ljubljane. Gospa! pred menoj se je ponašala z markantno urejenostjo, popolno pričesko in izbranimi oblačili ... Nisem se mogla upreti škiljenju na zaslon (pač ženska radovednost). Na računu pa je imela več kot 3-krat nižji znesek kot jaz, zanikrna študentka v zaprašenih čevljih, na katerih pač ne nosim nalepke s ceno, da bi skušala izgledati prefinjenejša... Pa sem prepričana, da je imela zato devetkrat višjo samozavest o pripadnosti 81-krat višjemu družbenemu sloju kot jaz, ki grizem Merkatorjev prepečenec... Čeprav morda ravno ona, seveda takrat, ko ni nikogar "poznanega" v bližini, opreza v diskontnih trgovinah za siri v akciji, najcenejšo vodo in oranžado...

WC-net
Pod pudrom cenenega prestiža namreč prepogosto ostaja jedro trivialne povprečnosti. Morda bi nastavljanju ogledala samemu sebi pomagala že selitev pogleda z vsebine predhodnikovega vozička na svojega. In vprašanje, zakaj ravno ta sir v njem? Zaradi pomilujočega iskanja poti, kako izstopati ali kako pokazati svoj "boljši sem kot vsa ta raja tukaj"?

Ampak resnici na ljubo je precej manj sramotno kupovati hlače v hipermarketu kot pa brezobzirno brskati po gorah cenene šare v H&M ali v kaki drugi "prestižni" trgovini ...

Kupci v takih trgovinah se mi smilijo, verjetno celo bolj, kot g. MC-ju lovci na akcijske sire in jedci vampov ... Čeprav imajo popoln makeup, sijoče čevlje in zadnjico polno prezira do drugih ...


PipS: Zanimivo je, da si je g. MC s tem zapisom prislužil povabilo za izjavo o hipermarketih v oddaji Preverjeno. Upam lahko le, da honorarja ne bo porabil v H&M ali diskontih Plus.

Večer pod zvezdnim nebom

Dobesedno. Na fotografiji pa je povsem svež delček neba nad južnim obzorjem.

Nekaj bistvenih poudarkov tega večera:

1. Kombinirke so uporabne tudi pri high-tech mašineriji. Še bolj kot kombinirke je nezanemarljivo uporabna razdvojitev usodno povezanega kabla in vtičnice (večkrat).
   
2. Jasen dan še ne obeta jasne noči.
   
3. Veter prežene obla(č)ke.
4. Promet v Ljubljani je ob 1. ponoči znosen (celo!).
5. Linux utegne biti bolj zaj* kot Windowsi (niti Ctrl+Alt+Del ne deluje "kot bi moral" - glej (*)), da o Lunixu sploh ne izgubljam besed... (*): Opomnik za bližajočo se katastrofo: Ctrl+Alt+Del pri WXp ne deluje! WTF?!?!
6. Škripanje 4 računalniških kišt uspava (brnenje ene same pa očitno ne).
7. Spat grem!
   

V cerkvi je veliko prostora ...

Ker je velika noč pomemben praznik in ker gredo spodobni ljudje na ta dan k službi božji, se je bil domači hišni nadzorni svet odločil, da se mladičem spodobi udeležiti priložnostne svete maše.

To utegne biti Sizifovo delo, kajti starejši mladič zelo redko prestopi cerkveni prag, še zlasti pa ne ob deklariranih prazenikih, ko se znotraj cerkvenih zidov tare ljudstva. Velik del cerkev-obiskujoče srenje se namreč upoštevajoč "cerkvene" zapovedi kvečjemu trikrat letno naslika v notranjost božjega hrama. Namreč k božični polnočnici, ker je romantično sredi zimske noči oditi k jaslicam, sledi blagoslov žrtja na veliko soboto (predvidevam, da je za nekatere to preventiva proti holesterolu!). Kvota še enega obiska cerkve pa je rezervirana za posebne priložnosti (= poroka, pogreb ali pač obisk lokalnih znamenitosti). No, najstarejši mladič takemu pristopu k "tradicionalni" vernosti iz principa in razumskih odločitev nasprotuje.

Po starosti drugi mladič je zavezan k rednemu obiskovanju zaradi lova na (jako osovražene) liturgične listke. Upoštevajoč razcvet pubertetnih muh je torej odporniška dejavnost skorajda v enolično povratni korespondenci z OF.

Najmlajši mladič je pač majhen, še neobremenjen z zahtevami trgovine z zakramenti in razmislekom o praznosti sledenja čredi. Seveda je njegova pogostost obiska cerkvenih hramov odvisna od posebnih zahtev najstarejšega mladiča in teoretičnih predpostavk hišnega sveta. Torej skorajda ničelna. Kadar pa se že znajde znotraj, je to iz vzgojno preventivnih razlogov natanko takrat, ko je tudi trenutna obljudenost obiskanega sakralnega objekta približno ničelna. Kar pomeni, da je mladiču dovoljeno glasno komentiranje in izražanje navdušenja nad estetiko in arhitekturo in prostorskimi kapacitetami...

Skratka, vse tri, po interesih tako različne, mladiče nagnati skupaj v cerkev in to k velikonočni "deseti" maši, utegne biti zanimivo ... Predvsem za tercialke, priložnostne firbce in udeležence epizodnih prigod.

Začelo se je obetavno. Vsi trije smo prvih 10 minut še nekako mirovali. Potem je najmlajši mladič ugotovil, da je mogoče glavo na izvihljivem vratu obračati na vse strani, simultano kolcati in raziskovati notranjost nosu. Potem je opazil, da v klopi obstaja pručka oz. klečalnik, ki je jo mogoče ob sunku sile oz. navora "neopazno" preobračati, ko predstavnik upravnega sveta stoji ...

Zavijajoča z očmi sem paglavcu zagrozila, da mu bo strop padel na glavo, če bo preveč gledal vanj in obračal glavo ... Usodna napaka! Srednji mladič se je začel krohotati, najmlajši pa je z vso resnostjo povedal natanko ob začetku branja evangelija: "Ne ne, strop mi pa že ne bo na glavo padel." V naslednjih n trenutkih sem dobila zrecitiran naslednji:

• Pručka je velika in lahka, da se jo obrniti in postaviti nazaj.
• V cerkvi je veliko prostora.
• Strop je visok.
• Na stropu so angeli.
• V cerkvi je veliko ljudi.
• . . .
  

Sledila je še n+1-va nakladačina ... In režačina ... Neobvladljiva situacija!

Pobasala sem sebe in mulčka ter se prihuljeno splazila skozi stranski izvhod in zunaj uprizorila užaljeno pridigo. No, režeča najstnica je ostala. Ker se listki pač delijo po koncu maše.

Na to, da je v cerkvi veliko prostora, pa doslej sploh še nisem pomislila... Klub vsemu pa vem, da v domači župniji pritrkujejo najlepše daleč naokoli. Ampak to vem tudi brez raziskovanja cerkvenega poslopja od znotraj.

Zmorem ga!

S p=115% obljubljeno nadaljevanje ...

Natanko pred štiridesetimi dnevi sem si zastavila sklep številka 4. Njegovo izvajanje pa se je pod težo vsakodnevnih izgovorov (vreme, dež, negativno stanje časovnega računa, bla bla ...) premaknilo za 40 dni.

Ko je bilo treba svoje čase teči na ukaz spoštovane JČ in posledično za oceno, sem to dejavnost sovražila. No ja, sovražila manj kot košarko, gimnastiko, atletsko abecedo, fitnes in hiphop, ampak bolj kot namizni tenis, hitro hojo, bicikliranje, odbojko ...

Potem je eri G sledila era F, kjer ni bilo obvezne telovadbe (!, sedaj so se namreč razmere drastično spremenile), sama pa sem vzljubila tek. No ja, vzljubila po svojih močeh in svoji razporeditvi časa (kjer kot dediščina iz starih časov ni imel prioritetne vloge), ampak še vedno neskončno bolj kot v gimnazijskih časih.

Rada imam polnočni tek po zaspanem naselju. Poleti se večinoma podajam teči okoli polnoči (ko pač tudi najbudnejši obležijo, da jih ne srečujem po pločnikih)... Pozimi rada tečem med snežinkami. Le premrzlo ne sme biti. Ampak dežnih kapelj tudi ne maram ...

In da ... Včeraj sem prvič od decembra spet zares tekla. Prepričana sem bila, da ne bo šlo do konca... Pa sem začela s kilometrom hitre hoje. In stekla, v lepše čase in spodobnejše daljave. Pretekla znamenitih 2.4 km, pretekla v celoti!

V celoti! V gimnaziji sem to razdaljo sovražila iz dna srca in podplatov! Ampak ... Po lenobni zimi mi jo je uspelo premagati in to brez "počivanja".

Kako ponosna sem nase. Prav greben mi poganja... JČ pa naj se obrača v grobu, v katerega se še ni zvalila, - od ponosa, da njena varovanka "laufa" in to brez grožnje z zuumuji!

Aja, pa zaenkrat načrtujem, da se podam na to razdaljo vsak drugi dan ...

Še malo ...

Pa bodo zacvetele jablane ... Cvetovi jablane namreč le nekaj dni zares omamno dehtijo... Teden cvetenja jablan je eden izmed najlepših trenutkov leta (pričakujem pa ga podobno kot Japonci nežno odpiranje češnjevih cvetov). Komaj čakam ...

Foto: http://nfp-si.eionet.eu.int

Seminarska naloga: Blabla o blabla

Zadnje čase se ubadam s pisanjem svoje prve seminarske naloge na fakulteti. Čeprav se morda ne opazi, ampak v celofan kvazi strokovnosti zapakirano mešanje megle mi gre na živce.

Ne čutim se kompetentne za pisanje tega, o čemer pišem oz. naj bi pisala oz. moram pisati. Nimam konkretnih izkušenj, niti (uporabnih) praktičnih znanj. Moj (nekdanji) perfekcionizem dobiva izpuščaje in se zvija v vročinskih krčih. Crkuje!

Grizljam gradivo, muziciram na tipkovnici in mučim Google. Pa nič pametnega. Razen starega verižnega sporočilca v smeteh... Preziran, osovražen, pa tako prekleto resničen!

Pri razumevanju člankov in znanstvenih razprav ter pisanju seminarskih nalog, diplom in podobnih prostih spisov si lahko pomagate z naslednjim slovarjem:

It has long been known = I didn't look up the original reference.
A definite trend is evident = These data are practically meaningless.
While it has not been possible to provide definite answers to the question = The other results didn't make any sense.
Typical results are shown = This is the prettiest graph.
These results will be in a subsequent report = I might get around to this sometime, if pushed/funded.
A careful analysis of obtainable data ... = Three pages of notes were obliterated when i knocked over a glass of beer.
After additional study by my colleagues = They don't understand it, either.
Thanks are due to John Taylor for assistance with the experiment and to Mary Smith for valuable discussions. = Mr. Taylor did the work and Ms. Smith explained to me what it meant.
A highly significant area for exploratory study = A totally useless topic selected by my committee.
In my experience = Once.
In case after case = Twice
In a series of cases = Three times.
It is believed that = I think.
It is generally believed that = A couple of others believe so, too.
Correct within an order of magnitude = Wrong.
According to statistical analysis = Rumour has it.

Bonus 5 sekund za jamranje porabljen. Grem tuhtati dalje.

Združljivost plenične in informacijske tehnologije

Že prejšnji teden sem nekajkrat nazijala svojo ljubo mlajšo sestro, naj neha hodit šariti po mojem in samo mojem računalniku. Sicer se je nekako skušala izmazati, da "ni bila ona", ampak ji seveda nisem verjela po pravilu "Mulci (vedno) lažejo".

Ampak - ker življenje ni jetrna pašteta ali škatla Domaćice, tudi predpostavka, da mularija laže, ne velja vedno. In tako sem "tamalo" n-krat povsem po krivici nahrulila. Ker res ni bila ona... Ampak je bil najmlajši mladič v naši družini!

Pa sem ga zalotila ... Kako prižiga kišto ... Kaotično klika ... Na Matlab in Mathematico, pa na Wmp in Ognjeno Lisico. Očitno na tiste ikone, kamor ob njegovi prisotnosti klikam jaz. Da bo gledal znamenito prasičko Pepo ...

Preko mojega trupla!

Po izdatni pridigi sem ga nagnala iz svojega brloga. Uspešno. Spokal se je... Ampak USB ključ je očitno neopazno odpujsal z njim. H kot medved kosmatemu medvedu Pišiju. In zvečer v posteljo. V pižaminem žepu. Tokrat nič več neopazno.

Predaja vojnega plena ni bila miroljubna. "Moje! Od Pišija! Ne dam!" Ampak je uspela. Komaj. Kamnosrčno sem se uprla preigravanju najnežnejših starejše-sestrskih strun "Lej, solzice imam. Jokam. Piši tudi joka."

Naj joka Piši in naj tečejo krokodilje "solzice". USB je še vedno moj!

Odslej preventivno uporabljam električno stikalo. In ključ, no oba. Paradoks pleničarja za računalnikom mi pa sploh noče iz glave! Namesto da bi "mulček" razmišljal o pravočasnem obvestilu o dogajanju v plenici, se ubada s klikanjem po ikonah računalniškega namizja!

Jedilni list restavracije Zois

V Turkovem čas-opisu Ž. Turk (minister brez listnice v trenutni vladi) javno razmišlja o aktualnih problemih, med drugim tudi o Zoisovih štipendijah v luči obetajočega se novega zakona o štipendiranju. Sama sem sedmo leto Zoisova štipendistka in mi ta finančni vir veliko pomeni. Me pa tudi precej motivira, saj se dodatek na uspeh precej pozna pri končnem mesečnem znesku (10. v mesecu mi vsakič znova nariše nasmešek na ustnice).

Predjed
Seveda svoje čase nisem imela pojma o štipendijah, ravno tako ne o tem, da se gre po osnovni šoli v srednjo in po njej ... Pa me je ob uspehih na tekmovanjih v 6. razredu OŠ na eksistenco meni tako ljube Zoisove štipendije opozorila učiteljica in naslednji dve leti opozarjala, da se je (tudi) na tekmovanjih nujno izkazati, ker je prepričana, da si zaslužim ZŠ. Ampak .... Zaradi osnovnošolske kuhinje se kaj lahko zgodi, da štipendijo dobi kak sošolec, ki je v sorodstvenem razmerju z zaposlenimi v šoli. Ok, če tršica tako reče, potem ima prav. Tekmovanja so minila, nabrala sem polno škatlo pohval in priznanj, za katera mi je danes kaj malo mar, štipendijo sem pa dobila (in jo zaenkrat tudi uspešno obdržala - tok tok).

Kako presneto prav je imela tršica P., sem spoznala ob pogovorih s sošolci v gimnaziji, še bolj pa sedaj na fakulteti.

Juha
Pri predlaganju kandidatov za ZŠ ima namreč (pre)veliko vlogo matična osnovna šola. Če ima nek sposoben in uspešen osnovnošolec to smolo, da ima za sošolko učiteljičino hčer, bo pač ona prednostno predlagana za štipendiranje (in bo štipendijo tudi dobila). Čeprav bo morda kasneje komaj maturirala in se čez srednjo šolo prebila z nizkimi ocenami. Bedna zgodbica, ampak žal dejstvo iz resničnostnega šova Življenje v človeški družbi.

Priloga
Podobno kot nekoč kuhinja v OŠ se sedaj pojavljajo razlike tudi v upoštevanju Pravilnika o štipendiranju na posameznih enotah Zavoda za zaposlovanje. Nekje ga namreč upoštevajo striktno po črki, drugje po smislu, ponekod pa celo po obrazu. Nekje so bolj prizanesljivi pri upoštevanju kriterijev, drugje pa manj. Pač resničnostni šov Življenje II.

Glavna jed
Še pikantnejša podrobnost iz sveta Pravic in krivic Zoisovim štipendistom pa so finančne posledice različnega tipa študija na posameznih študijskih področjih. Sol in poper ZŠ (oz. štipendij v splošnem) je namreč dodatek na študijski uspeh.

Že pri mejni povprečni oceni 7.0 so velike razlike med posameznimi študiji, kajti nekje se to povprečje zlahka načara (spacka, nakvačka, ...) po liniji najmanjšega odpora, drugje je pa v primerjavi s povprečnim uspehom ostalih študentov iste smeri že kar spodoben dosežek. Ker gre predvsem pri številčni vrednosti študijskega uspeha za biti ali ne biti, še več - za denar, bi po mojem mnenju (ki v tem primeru sploh ni kdo ve kakšna BŠS specialiteta, ampak celo pogostokrat pregreta prežganka študent ↔ predavatelj ↔ asistent debat na K3 grafu) pristojni morali prisluhniti ukazu zdrave pameti, da je večini Zoisovih štipendistov verjetno težje rešiti Besselovo enačbo kot prebaviti 768 strani dolgo skripto o Osnovah zrakomešalstva ali se pač naučiti telefonski imenik za področno kodo 01 (s tem nikakor ne želim privilegirati manjšine, ki ji pripadam ali podcenjevati komplementa, ki mu - glede na področje študija- ne).

Da bo naravoslovni volk sit in humanistična koza cela, bi bilo po direktivi zdrave pameti nujno uvesti relativen kriterij za uravnoteženost povprečne ocene študija posameznega študenta glede na povprečno oceno vseh študentov posameznega študija.

Študijske smeri so namreč precej neprimerljive, tako po obsežnosti posameznih izpitov kot po zahtevnosti, strukturi znanja in načinu študija, ocena pa je končni kriterij in kot taka ključni kriterij, ki določa stanje na transakcijskem računu. Pri sedanjem sistemu so namreč študentje naravoslovnih smeri na slabšem položaju kot družboslovci (ocena 8 ali 9 je nekje "šala mala", drugje pa je celo 6 močno prigarana).

Solata
Pri ZŠ pa pogrešam dodatek na deficitarnost študija, ki ga študentom neobljudenih oz. nestandarnih (= naravoslovnih) študijskih smeri namenja republiška štipendija.

V nekaterih primerih pa so Zoisovi štipendisti celo na slabšem kot republiški, saj bi bila glede na smer študija, uspeh in socialno stanje družine v njihovem primeru RŠ celo (precej) višja kot ZŠ. Torej bi bilo nujno ZŠ uravnavati tudi glede na socialno stanje družine.

Sladica
ZŠ pa mora še naprej temeljiti na rezultatih testov intelektualnih sposobnosti, saj so le ti enoten kriterij, ki presega prenasičenost s podatki, sorodstvene vezi ali pač adolescentno "lenobo" ...

Pomivanje posode
To so nekako bistvene stvari, ki me že nekaj časa žulijo pri štipendiranju ... Sicer pa sem vesela, da me država plačuje, da/ ker se učim ...