S p=115% obljubljeno nadaljevanje ...
Natanko pred štiridesetimi dnevi sem si zastavila sklep številka 4. Njegovo izvajanje pa se je pod težo vsakodnevnih izgovorov (vreme, dež, negativno stanje časovnega računa, bla bla ...) premaknilo za 40 dni.
Ko je bilo treba svoje čase teči na ukaz spoštovane JČ in posledično za oceno, sem to dejavnost sovražila. No ja, sovražila manj kot košarko, gimnastiko, atletsko abecedo, fitnes in hiphop, ampak bolj kot namizni tenis, hitro hojo, bicikliranje, odbojko ...
Potem je eri G sledila era F, kjer ni bilo obvezne telovadbe (!, sedaj so se namreč razmere drastično spremenile), sama pa sem vzljubila tek. No ja, vzljubila po svojih močeh in svoji razporeditvi časa (kjer kot dediščina iz starih časov ni imel prioritetne vloge), ampak še vedno neskončno bolj kot v gimnazijskih časih.
Rada imam polnočni tek po zaspanem naselju. Poleti se večinoma podajam teči okoli polnoči (ko pač tudi najbudnejši obležijo, da jih ne srečujem po pločnikih)... Pozimi rada tečem med snežinkami. Le premrzlo ne sme biti. Ampak dežnih kapelj tudi ne maram ...
In da ... Včeraj sem prvič od decembra spet zares tekla. Prepričana sem bila, da ne bo šlo do konca... Pa sem začela s kilometrom hitre hoje. In stekla, v lepše čase in spodobnejše daljave. Pretekla znamenitih 2.4 km, pretekla v celoti!
V celoti! V gimnaziji sem to razdaljo sovražila iz dna srca in podplatov! Ampak ... Po lenobni zimi mi jo je uspelo premagati in to brez "počivanja".
Kako ponosna sem nase. Prav greben mi poganja... JČ pa naj se obrača v grobu, v katerega se še ni zvalila, - od ponosa, da njena varovanka "laufa" in to brez grožnje z zuumuji!
Aja, pa zaenkrat načrtujem, da se podam na to razdaljo vsak drugi dan ...
Natanko pred štiridesetimi dnevi sem si zastavila sklep številka 4. Njegovo izvajanje pa se je pod težo vsakodnevnih izgovorov (vreme, dež, negativno stanje časovnega računa, bla bla ...) premaknilo za 40 dni.
Ko je bilo treba svoje čase teči na ukaz spoštovane JČ in posledično za oceno, sem to dejavnost sovražila. No ja, sovražila manj kot košarko, gimnastiko, atletsko abecedo, fitnes in hiphop, ampak bolj kot namizni tenis, hitro hojo, bicikliranje, odbojko ...
Potem je eri G sledila era F, kjer ni bilo obvezne telovadbe (!, sedaj so se namreč razmere drastično spremenile), sama pa sem vzljubila tek. No ja, vzljubila po svojih močeh in svoji razporeditvi časa (kjer kot dediščina iz starih časov ni imel prioritetne vloge), ampak še vedno neskončno bolj kot v gimnazijskih časih.
Rada imam polnočni tek po zaspanem naselju. Poleti se večinoma podajam teči okoli polnoči (ko pač tudi najbudnejši obležijo, da jih ne srečujem po pločnikih)... Pozimi rada tečem med snežinkami. Le premrzlo ne sme biti. Ampak dežnih kapelj tudi ne maram ...
In da ... Včeraj sem prvič od decembra spet zares tekla. Prepričana sem bila, da ne bo šlo do konca... Pa sem začela s kilometrom hitre hoje. In stekla, v lepše čase in spodobnejše daljave. Pretekla znamenitih 2.4 km, pretekla v celoti!
V celoti! V gimnaziji sem to razdaljo sovražila iz dna srca in podplatov! Ampak ... Po lenobni zimi mi jo je uspelo premagati in to brez "počivanja".
Kako ponosna sem nase. Prav greben mi poganja... JČ pa naj se obrača v grobu, v katerega se še ni zvalila, - od ponosa, da njena varovanka "laufa" in to brez grožnje z zuumuji!
Aja, pa zaenkrat načrtujem, da se podam na to razdaljo vsak drugi dan ...
Objave
0 × integrirano:
Objavite komentar