S tem vprašanjem se v 21. stoletju nihče več ne ubada. Matematika je neizogiben del šolskega sistema. Čeprav jo nekateri obožujejo, drugi sovražijo iz dna srca. Enim je pač vseeno. Tisti, ki je nemarajo, se vsakič znova sprašujejo, zakaj se je treba učiti tako bedne stvari kot so limite zaporedij in zveznost funkcij. Elt., ki je z njo kontaminiran, jih bolj ali manj prepričuje, da daje povsem uporabna in koristna znanja, predvsem pa je neškodljiva in del splošne izobrazbe.
V somraku katolištva in s plombo na možganu se pod svežimi vplivi prebranega zanarodovblogorjanskega zapisa predajam razmišljanju o tipično slovenceljskem ((c)Svetlana) problemu: večnim prepirom o uvedbi verskega pouka v javno šolstvo.
Tudi uvedba pouka matematičnih in naravoslovnih ved je imela podobno kariero vlačenja po zobeh in ustnih aparatih med zagovorniki in nasprotniki. Ampak danes, v permisivni dobi demokratično razpuščene šolske teorije, se skorajda ne najde "veleum", ki bi (resno) predaval o monopolu naravoslovja in njegovi škodljivosti, pa o strahu pred matematično indoktrinacijo. Podobno se ne najde spodoben politik, ki bi javno izjavljal, da je pouk matematike v javnih šolah proti njegovim nazorom ali prepričanjem (pa če jo je še tako intenzivno sovražil).
Skratka, po mojem mnenju in sodeč po stanju duha tako v šolstvu kot v družbi, bi bilo nujno uvesti nek vzgojen predmet tudi v javno šolstvo. V zadnji triadi osnovne šole se to sicer zadnjih deset let klavrno poskuša s predmetom Etika in družba, ki pa v praksi nima nobenega vzgojnega učinka (razen povečane kontaminacije šoloobveznih mulčkov o otrokovih in človekovih pravicah). Kvečjemu obratno. Ure EiD so (žal) prepogosto v prazno preživet čas v šoli, od katerega ima učitelj sicer plačo, založniki naklado učbenikov, učenci pa (vsaj dolgoročno) jako malo.
Večina se verjetno strinja z že pogosto povedanim mnenjem, da je s slovenskim šolstvom nekaj močno narobe. Ne le, da šepa kakovost posredovanih znanj, ampak predvsem crkuje vzgojna vloga pouka. Sama (pa tudi vsakdo, ki ima nekaj malega pedagoške teorije ali vsaj ščepec treznega razmisleka) se ob tem nikakor ne morem strinjati z zarotitvenim obrazcem "Šola ne vzgaja! 3x". Šola vzgaja. Res da ne eksplicitno, vsekakor pa preko brušenja v medsebojnih odnosih in s posredovanjem vrednot.
Sama sodim med tistih nekaj odstotkov slovenskih srednješolcev, ki smo izkusili obvezen verouk v šoli. No, imenoval se je Vera in kultura, med sošolci so bili tudi ateisti, deisti in agnostiki (nekateri po lastni odločitvi, drugi po vzgoji iz matične družine), prav vsi pa smo ga preživeli, in ne le to - preživeli smo ga kakovostno in od njega odnesli verjetno največ od vseh predmetov. Čeprav so nas poučevali duhovniki, in to celo - si morete misliti: katoliški.
Nismo žebrali molitvenih obrazcev, nismo bili deležni katolicistične centrifuge. Nismo grizljali obrednikov katoliške cerkve. Nihče nam ni v glavo ubijal prispodob o peklu in nebesih. Nihče nam ni grozil, da se bomo svrli v peklenskem ognju, če bomo nečistovali v mislih, besedah in dejanjih. Nihče nas ni prepričeval, da mislimo napačno ali da je naš pogled na svet zgrešen.
Spoznavali smo razvoj svetega pisma (v literarnem smislu), se ga učili "pravilno" tolmačiti, poglobljeno in brez predsodkov smo spoznavali druge vere ter iskali najboljše (za življenje) v njih. Razpravljali smo o problemih sveta, o bioetičnih in moralnih vprašanjih, o odnosu med vero in znanostjo ter o vlogi človeka v svetu.
Vsekakor te ure niso bile vržene proč. Dale pa so nam:
Zato ravno na podlagi teh izkušenj menim, da je nujno uvesti nek vzgojno usmerjen predmet tipa Vera in kultura v javno šolstvo. Ne v celotno osnovnošolsko dobo, predvsem pa v zadnjo triado, morda celo v srednje šolstvo. Kjer so dijaki že precej bolj osebnostno zreli in verjetno tudi bolj odprti za sprejemanje različnosti in odločanje oz. izbiranje med "koristnim za življenje" in "balastom". Kjer bodo posredovane informacije kritično sprejemali in bodo obogatile njihovo razgledanost ter pomagale k izgradnji vrednot državljanov sveta.
Tak način pouka o verstvih ni utopija, niti ni preveč idealističen, da se ga ne bi moglo udejanjiti.
Namesto zaključka pa kopiram komentar #41 iz zgoraj omenjene debate:
V somraku katolištva in s plombo na možganu se pod svežimi vplivi prebranega zanarodovblogorjanskega zapisa predajam razmišljanju o tipično slovenceljskem ((c)Svetlana) problemu: večnim prepirom o uvedbi verskega pouka v javno šolstvo.
Tudi uvedba pouka matematičnih in naravoslovnih ved je imela podobno kariero vlačenja po zobeh in ustnih aparatih med zagovorniki in nasprotniki. Ampak danes, v permisivni dobi demokratično razpuščene šolske teorije, se skorajda ne najde "veleum", ki bi (resno) predaval o monopolu naravoslovja in njegovi škodljivosti, pa o strahu pred matematično indoktrinacijo. Podobno se ne najde spodoben politik, ki bi javno izjavljal, da je pouk matematike v javnih šolah proti njegovim nazorom ali prepričanjem (pa če jo je še tako intenzivno sovražil).
Skratka, po mojem mnenju in sodeč po stanju duha tako v šolstvu kot v družbi, bi bilo nujno uvesti nek vzgojen predmet tudi v javno šolstvo. V zadnji triadi osnovne šole se to sicer zadnjih deset let klavrno poskuša s predmetom Etika in družba, ki pa v praksi nima nobenega vzgojnega učinka (razen povečane kontaminacije šoloobveznih mulčkov o otrokovih in človekovih pravicah). Kvečjemu obratno. Ure EiD so (žal) prepogosto v prazno preživet čas v šoli, od katerega ima učitelj sicer plačo, založniki naklado učbenikov, učenci pa (vsaj dolgoročno) jako malo.
Večina se verjetno strinja z že pogosto povedanim mnenjem, da je s slovenskim šolstvom nekaj močno narobe. Ne le, da šepa kakovost posredovanih znanj, ampak predvsem crkuje vzgojna vloga pouka. Sama (pa tudi vsakdo, ki ima nekaj malega pedagoške teorije ali vsaj ščepec treznega razmisleka) se ob tem nikakor ne morem strinjati z zarotitvenim obrazcem "Šola ne vzgaja! 3x". Šola vzgaja. Res da ne eksplicitno, vsekakor pa preko brušenja v medsebojnih odnosih in s posredovanjem vrednot.
Sama sodim med tistih nekaj odstotkov slovenskih srednješolcev, ki smo izkusili obvezen verouk v šoli. No, imenoval se je Vera in kultura, med sošolci so bili tudi ateisti, deisti in agnostiki (nekateri po lastni odločitvi, drugi po vzgoji iz matične družine), prav vsi pa smo ga preživeli, in ne le to - preživeli smo ga kakovostno in od njega odnesli verjetno največ od vseh predmetov. Čeprav so nas poučevali duhovniki, in to celo - si morete misliti: katoliški.
Nismo žebrali molitvenih obrazcev, nismo bili deležni katolicistične centrifuge. Nismo grizljali obrednikov katoliške cerkve. Nihče nam ni v glavo ubijal prispodob o peklu in nebesih. Nihče nam ni grozil, da se bomo svrli v peklenskem ognju, če bomo nečistovali v mislih, besedah in dejanjih. Nihče nas ni prepričeval, da mislimo napačno ali da je naš pogled na svet zgrešen.
Spoznavali smo razvoj svetega pisma (v literarnem smislu), se ga učili "pravilno" tolmačiti, poglobljeno in brez predsodkov smo spoznavali druge vere ter iskali najboljše (za življenje) v njih. Razpravljali smo o problemih sveta, o bioetičnih in moralnih vprašanjih, o odnosu med vero in znanostjo ter o vlogi človeka v svetu.
Vsekakor te ure niso bile vržene proč. Dale pa so nam:
- veščino izražanja svojega mnenja
- usmerjanje k strpni komunikaciji
- splošno izobrazbo
- objektiven (!) pregled med nauki različnih verskih skupnosti (brez pranja možganov, da je katoliška vera ena in edina prava)
- usmerjanje k razmisleku o svojih lastnih vrednotah in odnosu do sveta.
Zato ravno na podlagi teh izkušenj menim, da je nujno uvesti nek vzgojno usmerjen predmet tipa Vera in kultura v javno šolstvo. Ne v celotno osnovnošolsko dobo, predvsem pa v zadnjo triado, morda celo v srednje šolstvo. Kjer so dijaki že precej bolj osebnostno zreli in verjetno tudi bolj odprti za sprejemanje različnosti in odločanje oz. izbiranje med "koristnim za življenje" in "balastom". Kjer bodo posredovane informacije kritično sprejemali in bodo obogatile njihovo razgledanost ter pomagale k izgradnji vrednot državljanov sveta.
Tak način pouka o verstvih ni utopija, niti ni preveč idealističen, da se ga ne bi moglo udejanjiti.
Namesto zaključka pa kopiram komentar #41 iz zgoraj omenjene debate:
Kako zaslepljeni so argumenti, ko pride do takšnih debat pri nas… Ne glede na izhodišče se razprava vedno razvije v ideološki ping pong in posploševanje.In da, priznam, brez teh štirih let bi bila tudi jaz še vedno trdno prepričana, da je ideja o uvedbi verskega pouka v šole ena izmed največjih zablod. Da prinaša le dodatne šolske obremenitve. Da krši človekove pravice in omejuje.
Ločenost vere od države je verjetno najbolj izrabljena floskula, ko pride do takšnih debat. Če 20% (popolnoma izmišljen podatek) volilcev dosledno sledi smernicam RKC, potem je to v demokratičnem sistemu popolnoma legitimen in legalen vpliv cerkve na državo. Ločenost vere od države je torej potrebno razumeti v smislu, da je upravljanje države v rokah demokratično izvoljenih voditeljev in ne od-zograj-navzdol imenovanih voditeljev verske skupnosti. Vpliva, ki bi ga katoliški verouk v šolah neposredno imel na politiko neke države - ne vidim. Problematičen pritisk vere na šolstvo v tem primeru, bi bil pritisk, ki smo mu priča v ZDA, ko nekatere protestantske sekte želijo vplivati na poučevanje o evoluciji in podobno. Jasno pa je, da takšni pritiski prihajajo od zgoraj, ne pa s strani drugih predmetov na urniku.
Strah pred indoktriniranostjo učiteljev verouka je po mojem mnenju neupravičen, oz. ni indoktriniranost teh kadrov v ničemer večja od ostalih pedagoških delavcev. Samo kot primer, župnik pri našem verouku je z veseljem odgovarjal na vprašanja o drugih verstvih in kočljivih moralnih vprašanjih (s stališča RKC). Istočasno je učitelj slovenščine, sicer globoko veren človek, pogosto v svoje razlage vpletal katoliške vrednote, pri izboru knjig delal poudarek na knjigah s katoliško vsebino in neprimerno obnašanje učencev označeval kot logično posledico neverske vzgoje. Prvega večina izmed vas seveda ne bi pustila niti blizu šolske stavbe, medtem ko je drugi popolnoma sprejemljiv?
(tihi)
Objave
5 × integrirano:
S tem se čisto strinjam! Hkrati se pa ne strinjam s Crnkovičem, da je treba uvesti verouk. Zame je verouk to, kar si sama imenovala "župnijski verouk", torej kateheza, ki je pogoj za obhajilo in birmo. In žal je vsaj na podeželju takšen verouk dandanes in večinoma še vedno tudi indoktrinacija.
Absolutno pa podpiram takšen pouk, kot si ga imela ti v srednji šoli. Se pa po pravici povedano bojim, da bi imela uradna pripustitev RKC v javne šole tudi negativne posledice na drugih področjih. Kot rečeno, je to pač negativna posledica sicer pozitivne izkušnje poučevanja, a je na žalost nanjo treba vseeno misliti.
Špelca, najprej se ti zahvaljujem za komentar.
Meni se nekako zdi, da je g. MC nekoliko ponesrečeno uporabil izraz verouk (ki pač v vsakdanjem pogovoru označuje župnijski katoliški verouk), mislil pa je pri tem bolj na predmet tipa Vera in kultura, kot sem ga (zelo pozitivno) izkusila jaz. Vsaj tako sklepam iz njegovega zapisa.
Glede strahu o vdoru RKC v šolstvo pa se mi zdi, da je to tako zelo odvisno od osebnih kompetenc in zrelosti poučevalca. Kakor vedno. In pri vsaki stvari.
Jaz sem sicer obiskovala zasebno katoliško gimnazijo (nanjo pa se nisem vpisala zaradi religioznih ali ideoloških predpostavk), ampak pogosto jo je "katoliško" delal le križ ob šolski tabli. Zdelo se mi je celo, da ustanova sama ponuja ogromno posluha za različnost in se zavestno izogiba uporabi katolicistične centrifuge (ja, in to me je močno presenetilo, ker sem pač glede na famo in predsodke o tej ustanovi pričakovala vse najhujše).
Ampak ob vsej tej debati se prepogostokrat pozablja, da se svetovljanski Weltetos napaja ravno iz najbolj žlahtnih moralnih vrednot judovskokrščanske tradicije. Zakaj ne bi torej implementirali teh osnovnih civilizacijskih vrednot tudi v šoli ...
Se pa strinjam s teboj - tak verouk, kot ga izvajajo posamezne religije v okviru svojih lokalnih enot kot uvajanje v vero in pripravo na zakramente, v nobeni šoli nima kaj iskati. To je domena lokalne verske skupnosti, ki naj bi s tem povezovala posameznike v skupnost.
Močno cinična pripomba tipa "mimogrede":
kolikor je meni znano, prof. dr. Košir (celo lokalni funkcionar RKC) na PF predava izbirni predmet Kanonsko pravo (=pravo RKC). Vdor RKC v javno šolstvo? ;)
Predvidevam, da se še nihče ni zaradi teh predavanj spreobrnil :D
Pri vdoru RKC me pravzaprav sploh ne bi skrbeli posamezniki- učitelji, ampak bolj institucija in njene aspiracije. Npr. vstop v javno šolstvo bi lahko pomenil večje apetite tudi pri oblikovanju učnih načrtov za ostale predmete. Na žalost je pri cerkvi tako (pa ni seveda nobena izjema)- ponudiš ji prst, zagrabi roko.
Glede osnovnih civilizacijskih vrednot- sama sem bila deležna povsem ateistične vzgoje-, pa suvereno trdim, da živim mnogo bolj v skladu s krščanskimi zapovedmi kot večina mojih prijateljev, ki se deklarira za katolike. Hočem reči, da za privzgajanje teh vrednot ne rabimo nujno verouka.
Ja, dr. Košir res predava pri nas. Če sem poštena, ga še nikoli nisem šla poslušat, pa bom to enkrat ob priliki naredila. Po teoriji zarote so se torej že infiltrirali :-)
Resno: po mojem kanonsko pravo ne posega v načelo ločenosti (drugače kot MC menim, da bi klasični verouk v šolah pomenil njegovo kršitev), je pač poučevanje o enem izmed "tujih" pravnih sistemov. Sicer bi bil lahko "sporen" že sam obstoj Teološke fakultete.
So pa to zelo zanimive teme, za katere mislim, da jih ni preveč dobro obdelovati nonšalantno in mimogrede- takšna je bila tudi kolumna MC-a. In vedno se bojim, da se bo vse skupaj obrnilo v znane delitve na liberalce/klerikalce in partizane/domobrance.
Iz izkušnje uradno katoliške šole lahko zatrdim, da ni bilo prav nobenega vpliva oznake "katoliška" na potek in učni načrt drugih predmetov. Niti na biologijo (npr. darwinizem <->kreacionizem), zgodovino in filozofijo kot najbolj občutljive predmete. Pa tudi razmere in stanje duha v neki demokratični družbi naj bi to preprečevale. Zato se mi zdi tak nasilen vpliv religije na druga predmetna področja pri nas s tako delitvijo duha to skoraj nemogoč. Povsem druga situacija pa je agresivno vmešavanje ameriških protestantskih verskih skupnosti v druga strokovna področja, kjer gre za načela skrajnih verskih gibanj in ne stanje duha večine (kot primer civilizacijsko nesprejemljive skrajnosti teh in podobnih gibanj lahko omenim le aktivistične umore ginekologov, ki so izvajali splave).
Sicer pa je RKC kot institucija zaenkrat precej "pozabila" na idejo uvajanja verskega pouka v javno šolstvo. Vsaj kolikor sam sledim temu dogajanju, se ukvarja z ustanavljanjem šol različnih stopenj v zasebnem sektorju, kjer bi po definiciji zasebnega šolstva lahko svobodno izvajala versko-vzgojni pouk. Kar se vsaj meni zdi povsem logično in nesporno (tudi z ustavnega stališča:) ) - tudi kot dobrodošla alternativa oz. nadstandardna ponudba v šolstvu.
Vzgoja za klasične civilizacijske vrednote pa je pomembna in nujna, verjetno celo bolj kot kadarkoli prej. In če bi versko-kulturni pouk( ni isto kot verouk :)) vsaj malo prispeval k medsebojni strpnosti, razgledanosti in pozitivnemu razvoju družbe, ga je vredno uvesti v izobraževanje.
In ja, to, da so tvoje vrednote včasih bolj krščanske kot od mnogih drugih uradno kristjanov, je le potrdilo, da jih je treba suvereno prenašati dalje, saj jih enostavno potrebujemo vsi. Kot nenapisana pravila za kakovostno sobivanje v skupni družbi...
Objavite komentar