Matematiko v javne šole: ne hvala!

S tem vprašanjem se v 21. stoletju nihče več ne ubada. Matematika je neizogiben del šolskega sistema. Čeprav jo nekateri obožujejo, drugi sovražijo iz dna srca. Enim je pač vseeno. Tisti, ki je nemarajo, se vsakič znova sprašujejo, zakaj se je treba učiti tako bedne stvari kot so limite zaporedij in zveznost funkcij. Elt., ki je z njo kontaminiran, jih bolj ali manj prepričuje, da daje povsem uporabna in koristna znanja, predvsem pa je neškodljiva in del splošne izobrazbe.

V somraku katolištva in s plombo na možganu se pod svežimi vplivi prebranega zanarodovblogorjanskega zapisa predajam razmišljanju o tipično slovenceljskem ((c)Svetlana) problemu: večnim prepirom o uvedbi verskega pouka v javno šolstvo.

Tudi uvedba pouka matematičnih in naravoslovnih ved je imela podobno kariero vlačenja po zobeh in ustnih aparatih med zagovorniki in nasprotniki. Ampak danes, v permisivni dobi demokratično razpuščene šolske teorije, se skorajda ne najde "veleum", ki bi (resno) predaval o monopolu naravoslovja in njegovi škodljivosti, pa o strahu pred matematično indoktrinacijo. Podobno se ne najde spodoben politik, ki bi javno izjavljal, da je pouk matematike v javnih šolah proti njegovim nazorom ali prepričanjem (pa če jo je še tako intenzivno sovražil).

Skratka, po mojem mnenju in sodeč po stanju duha tako v šolstvu kot v družbi, bi bilo nujno uvesti nek vzgojen predmet tudi v javno šolstvo. V zadnji triadi osnovne šole se to sicer zadnjih deset let klavrno poskuša s predmetom Etika in družba, ki pa v praksi nima nobenega vzgojnega učinka (razen povečane kontaminacije šoloobveznih mulčkov o otrokovih in človekovih pravicah). Kvečjemu obratno. Ure EiD so (žal) prepogosto v prazno preživet čas v šoli, od katerega ima učitelj sicer plačo, založniki naklado učbenikov, učenci pa (vsaj dolgoročno) jako malo.

Večina se verjetno strinja z že pogosto povedanim mnenjem, da je s slovenskim šolstvom nekaj močno narobe. Ne le, da šepa kakovost posredovanih znanj, ampak predvsem crkuje vzgojna vloga pouka. Sama (pa tudi vsakdo, ki ima nekaj malega pedagoške teorije ali vsaj ščepec treznega razmisleka) se ob tem nikakor ne morem strinjati z zarotitvenim obrazcem "Šola ne vzgaja! 3x". Šola vzgaja. Res da ne eksplicitno, vsekakor pa preko brušenja v medsebojnih odnosih in s posredovanjem vrednot.

Sama sodim med tistih nekaj odstotkov slovenskih srednješolcev, ki smo izkusili obvezen verouk v šoli. No, imenoval se je Vera in kultura, med sošolci so bili tudi ateisti, deisti in agnostiki (nekateri po lastni odločitvi, drugi po vzgoji iz matične družine), prav vsi pa smo ga preživeli, in ne le to - preživeli smo ga kakovostno in od njega odnesli verjetno največ od vseh predmetov. Čeprav so nas poučevali duhovniki, in to celo - si morete misliti: katoliški.

Nismo žebrali molitvenih obrazcev, nismo bili deležni katolicistične centrifuge. Nismo grizljali obrednikov katoliške cerkve. Nihče nam ni v glavo ubijal prispodob o peklu in nebesih. Nihče nam ni grozil, da se bomo svrli v peklenskem ognju, če bomo nečistovali v mislih, besedah in dejanjih. Nihče nas ni prepričeval, da mislimo napačno ali da je naš pogled na svet zgrešen.

Spoznavali smo razvoj svetega pisma (v literarnem smislu), se ga učili "pravilno" tolmačiti, poglobljeno in brez predsodkov smo spoznavali druge vere ter iskali najboljše (za življenje) v njih. Razpravljali smo o problemih sveta, o bioetičnih in moralnih vprašanjih, o odnosu med vero in znanostjo ter o vlogi človeka v svetu.

Vsekakor te ure niso bile vržene proč. Dale pa so nam:

1. veščino izražanja svojega mnenja
2. usmerjanje k strpni komunikaciji
3. splošno izobrazbo
4. objektiven (!) pregled med nauki različnih verskih skupnosti (brez pranja možganov, da je katoliška vera ena in edina prava)
5. usmerjanje k razmisleku o svojih lastnih vrednotah in odnosu do sveta.

Torej precej več kot klasični osnovnošolski župnijski verouk v osmih osnovnošolskih letih.

Zato ravno na podlagi teh izkušenj menim, da je nujno uvesti nek vzgojno usmerjen predmet tipa Vera in kultura v javno šolstvo. Ne v celotno osnovnošolsko dobo, predvsem pa v zadnjo triado, morda celo v srednje šolstvo. Kjer so dijaki že precej bolj osebnostno zreli in verjetno tudi bolj odprti za sprejemanje različnosti in odločanje oz. izbiranje med "koristnim za življenje" in "balastom". Kjer bodo posredovane informacije kritično sprejemali in bodo obogatile njihovo razgledanost ter pomagale k izgradnji vrednot državljanov sveta.

Tak način pouka o verstvih ni utopija, niti ni preveč idealističen, da se ga ne bi moglo udejanjiti.

Namesto zaključka pa kopiram komentar #41 iz zgoraj omenjene debate:

Kako zaslepljeni so argumenti, ko pride do takšnih debat pri nas… Ne glede na izhodišče se razprava vedno razvije v ideološki ping pong in posploševanje.

Ločenost vere od države je verjetno najbolj izrabljena floskula, ko pride do takšnih debat. Če 20% (popolnoma izmišljen podatek) volilcev dosledno sledi smernicam RKC, potem je to v demokratičnem sistemu popolnoma legitimen in legalen vpliv cerkve na državo. Ločenost vere od države je torej potrebno razumeti v smislu, da je upravljanje države v rokah demokratično izvoljenih voditeljev in ne od-zograj-navzdol imenovanih voditeljev verske skupnosti. Vpliva, ki bi ga katoliški verouk v šolah neposredno imel na politiko neke države - ne vidim. Problematičen pritisk vere na šolstvo v tem primeru, bi bil pritisk, ki smo mu priča v ZDA, ko nekatere protestantske sekte želijo vplivati na poučevanje o evoluciji in podobno. Jasno pa je, da takšni pritiski prihajajo od zgoraj, ne pa s strani drugih predmetov na urniku.

Strah pred indoktriniranostjo učiteljev verouka je po mojem mnenju neupravičen, oz. ni indoktriniranost teh kadrov v ničemer večja od ostalih pedagoških delavcev. Samo kot primer, župnik pri našem verouku je z veseljem odgovarjal na vprašanja o drugih verstvih in kočljivih moralnih vprašanjih (s stališča RKC). Istočasno je učitelj slovenščine, sicer globoko veren človek, pogosto v svoje razlage vpletal katoliške vrednote, pri izboru knjig delal poudarek na knjigah s katoliško vsebino in neprimerno obnašanje učencev označeval kot logično posledico neverske vzgoje. Prvega večina izmed vas seveda ne bi pustila niti blizu šolske stavbe, medtem ko je drugi popolnoma sprejemljiv?
(tihi)

In da, priznam, brez teh štirih let bi bila tudi jaz še vedno trdno prepričana, da je ideja o uvedbi verskega pouka v šole ena izmed največjih zablod. Da prinaša le dodatne šolske obremenitve. Da krši človekove pravice in omejuje.