Mesečni popis ali nove navade delovnega ljudstva

Zgodnje vstajanje.
Namišljeno kazanje sredinca rdečim lučem na semaforjih.
Poslušanje radia v avtomobilu.
Vsakodnevni mali cilj: v službo priti pred šefom #1 in šefom #2.
Boj z rampami.
Ključ službenih vrat.
Prezir do študentov, ki sedijo na stopnicah in čakajo, da jim posvečena oseba odkleni vrata (ne ne, vi kar čakajte, banda študentska).
Malinov čaj. Jogurt s kosmiči. Jabolka.
Sestavljanje liste neznosnih sodelavcev  in nakup čepkov za ušesa (=beni u-pe-es kabli!).
Šefovska opravila (Quod licet Iovi, non licet bovi).
(Navidezno?!) negativen odnos do ženskih materinskih čustev in reproduktivnih ambicij.
Prekratki dnevi.
Zgodnje spanje.

Ja, ko bom enkrat upokojena, si bom z veseljem privoščila ponočevanje in si spet v eni sami noči ogledala celo sezono svoje najljubše zdravniške limonade z umetnimi sladili. Ja, ko bom postala šef, bom igrala šah in poslušala mamo Manko. Ja, upam, da ko/če bom noseča/mati, ne bom stalno poslušala pripomb, da služba trpi zaradi tistega mojega otroka. Ja, študentska leta so daleč stran, čeprav od preddiplomske histerije ni tako daleč in čeprav sem tudi sama še vedno študentka. In navsezadnje, tole pišem med službenim časom. In ja, pravkar bom podpisala svojo prvo pogodbo o zaposlitvi.

Hitrost ubija ali pač ne?

CDC Names H1N1 Vaccine Priority Groups

Pregnant women, household contacts of infants younger than 6 months, health care and emergency services personnel, individuals between 6 months and 24 years, and those aged 25 years or older with underlying conditions that put them at high risk of complications from influenza should be at the front of the line when a vaccine for the currently circulating novel H1N1 influenza virus becomes available, according to advisors to the US Centers for Disease Control and Prevention (CDC).

(Journal of American Medical Association, 16. september 2009, klik)

S cepivom, ki je bilo ekspresno razvito in še bolj ekspresno testirano?

Svoboda je draga

V prihajajočem tednu se podajam na pot 35(in verjetno še več)-letne službene poti. V svet "štempljanja" kartic ob prihodu na delovno mesto, zgodnjega vstajanja, napovedovanja odsotnosti, razporejanja prostih dopustnih dni ... Postajam davkoplačevalka, brez otrok, s samoplačniškim zobozdravnikom. Država mi bo pobrala skoraj polovico plače, ki jo zame namenja delodajalec, pri svojih 23. letih bom namesto za svojo varno starost plačevala za generacije upokojencev, ki so se upokojili na višku moči pri dobrih 50. letih in jih je vsako leto več ter vsako leto zase terjajo več.

Vlada mi obeta, da mi rojevanja novih davkoplačevalcev ne bo več štela v pokojninsko dobo. Kot ženska in bodoča mati (čez nekaj let) se ob tem počutim ponižano, omalovaževano ... V državno blagajno bom (verjetno) prispevala precej, morda bom nekoč tudi sama ena tistih žensk, ki iz odgovornosti do delodajalca ne izkoristijo cele porodniške, z nosečnostjo bom tvegala svoje zdravje (kdo ve, kaj se lahko zgodi), namesto dodatnega pokojninskega varčevanja bom plačevala položnice za vrtec in šolsko malico, trošila več ... Pa vendar mi to ne bo prineslo nobenega priznanja (oz. popusta) v starosti, čeprav priznavanje nekajmesečnega materinskega popusta pri pokojninski dobi še zdaleč ne stane toliko kot četrt-stoletno mesečno izplačevanje nagrad za "herojska" dejanja med NOB.

Priznam. Strah me je.

Le kakšen bo svet čez 35 in več let? Če bom imela srečo in bodo lepi prijazni od množic bučno izvoljeni politiki širokega bleščečega nasmeha prenovili pokojninski sistem ter mi naklonili svobodna jutra med tednom šele po 65. letu starosti, torej čez 42 let? Bom sploh dočakala tisti čas, ko si bom ob deževnih ponedeljkovih jutrih spet lahko rekla "Kako se mi še ne da vstat", se obrnila na drugo stran in zaspala do opoldanskega zvonjenja?

Vzdihovanja

[5:01:34 AM] A: rada te mam.
[5:01:39 AM] U: jaz tudi tebe.
[5:01:48 AM] A: v konveksni kombinaciji.
[5:01:53 AM] U: :)
[5:02:00 AM] A: brez rolleovega izreka :D
[5:02:08 AM] U: v skupni projekciji
[5:02:13 AM] U: ja nadpovprečeno
[5:02:36 AM] U: brez variance
[5:02:43 AM] A: asimptotično normalno te mam rada.
[5:03:04 AM] A: dosledno in nepristransko in učinkovito
[5:03:13 AM] U: mhm :)
[5:03:20 AM] A: kljub vplivu neopazovanih spremenljivk :D
[5:03:25 AM] U: hehe
[5:03:28 AM] A: in merskih napak
[5:03:30 AM] U: no teh je čedalje manj
[5:03:34 AM] U: napaka se manjša
[5:03:40 AM] U: :)
[5:04:10 AM] A: tud če nate vržem lindberg-levyja in hinčina
[5:04:32 AM] U: :)
[5:04:35 AM] A: po neskončnem intervalu zaupanja <3
[5:04:42 AM] U: oooo :)
[5:05:10 AM] U: no ja jaz te bom verjetno bolj po kirchoffovi formuli
[5:05:40 AM] A: kot ameba bi se razlezel preko tebe in te objel
[5:05:42 AM] A: :)

Lov in nabiralništvo

Si predstavljaš, kakšen ulov bi domov prinesli prvobitni lovci, če bi jih sredi Ljubljane poslali s kopjem in kameno sekiro po urbano meso za večerjo?

Pravi kosmati in bradati dedci bi se kmalu naveličali muljenja trave in nasekanih buč v koritu. Plemeniti rdeči polži bi se jim uprli ... K vragu z nabiralništvom!

Morda bi šel kdo tekat za srnadjo na Rožnik? Merjascev bi v živalskem vrtu kmalu zmanjkalo ... Tako da sem prepričana, da bi se na mestne jedilnike kmalu naselilo edino zlahka dostopno urbano meso. Pečeni hrčki, polnjeni mački, rotvajlerjevi zrezki, jazbečarji na žaru in juha iz zlatih prinašalcev ...

Mmmmmmmm ...

Dragi, ne bi prežal na sosedovega psa za večerjo? Potem pač rabiva večji hladilnik :D

Spletna cepetanja

Kateri cepec se je izmislil pisanje diplom?

Zakaj mame, ki naj bi prinesla vanilijev sladoled in jagode, še vedno ni domov?

Zakaj je zunaj bolj toplo kot znotraj?

Zakaj se meni v pričakovanju jagod z vanilijevim sladoledom nič ne da?

Zakaj abstinenčno krizo po uporabi Skypa premagujem s cepetanjem na blogu?


Buuuuhuuuu ... Hočem čokoladni sladoled s koščki čokolade- za kosilo seveda! Sem že povedala, da mame ni doma?!

Malo naokoli ...

V iskanju cvetočih jablan sem pod Chartreuse naletela na pobočja španskega bezga in v begu pred romantiko pristala na Capuletovem dvorišču, kjer trume starcev otipavajo kipeče dekliške prsi komaj trinajstletne Julije.

Ostalo pa je dokaj klišejsko, vredno svojega predala med lepimi spomini.

Pa saj je samo tragedija in nič drugega!

Sofoklejeva Elektra je presunljiva zgodba o hčerki, ki je ostala zamrznjena v času in prostoru, o pastorki, ki hlepi po maščevanju, in o sestri, ki jo žre boleče ljubosumje ...

Tovariši, se še spomnite visokoletečih nabijačin o vzvišenih moralnih vrednotah starogrške tragedije, s katerimi so nas bili pitali kot gimnazijsko perjad? O pravici do pokopa, razkorakom med legalnim in legitimnim, upornostjo lagodnosti kot vrednoti, naivnemu idealizmu v boju z realističnim oportunizmom?

Morda pa gre le za še eno zgodbo o depresivni razvajenki, ki se neuspešno spopada s fazami žalovanja za umorjenim fotrom. Morda je glavna junakinja le z incestnim apetitom po svojem bratu obsedena kuzla. Morda je psihotična infantilna avša, nesposobna konstruktivnega reševanja problemov, manipulatorska kovalka morilskih načrtov, tempirana bomba, ki zaradi maščevalnih nakan in kovanja morilskih sodi le pod ključ strokovne ustanove in ne na oder zgodovine kot vzorniški lik žalujoče sestre ...

Katarza? Ja, ko (če) se ta norica ubije, si lahko vsi oddahnemo. Še ena družinska drama je končana in maščevalka kot osrednji lik, s katerim naj se gledalec poistoveti, je mrtva. Koga briga, če se je zaklala ali če se je obesila na šal v votlini ali če se je v samici neke psihiatrične ustanove nažrla antidepresivov. Da je le povprečno neetičen svet varen pred njo.

Tudi Antigonin psihološki profil ni kaj prida drugačen. Pa naj so bili gimnazijski eseji o njeni prvinski etiki še tako prepričljivi...

Žeham žot žlon

Risanje abecede oz. ustvarjanje improviziranega črkokaza.

B ... bacek jon
C ... cepec
M ... mojster miha
R ... rit
Š ... šon d šejp?

Ž ... Žebra?

Kaj pa blog?

Ena od mojih internih šal je seveda tista, da imam vedno prav, razen kadar nimam. Ker so letošnje priložnosti za prvoaprilsko šaljenje že zdavnaj minile, se seveda lahko šalim le na svoj račun, pa še to kar se da previdno in z razumevanjem, da se je tudi šaljenja treba lotevati z vso resnostjo. Seveda sem imela prav, ko sem se skoraj pred letom namenila zaključiti svojo zapisovalsko "kariero" in seveda v rubriko "razen kadar nimam" spada ponovna obuditev ... Zdaj detece spletno životari in morda je prav, da za kak trenutek prekinem svoje zatiranje ter mu posvetim nekaj pozornosti.

Mine mesec, dva ...
Ujeta med delom, študijem in postranskimi stvarmi zanemarjam tisto, pri čemer se zanemarjanje najmanj pozna. Torej blog, študij, delo, še najmanj seveda postranske stvari. V točno takem vrstnem redu. Še vedno obupano iščem dilatacijo časa, a čeprav se skozi zadnje mesece premikam s hitrostjo blizu, mi je kar ne uspe najti. Počasi že začenjam verjetno v nujnost vložitve tega našega življenjskega četverca (prostor, čas) v 13+n dimenzionalni prostor, pa naj se to prebere še tako heretično.

Vmes.
Seveda sem imela kar nekaj prebliskov in osnutkov o zapisih, ki več kot očitno ne bodo nikoli nastali. Pisati sem nameravala o igralnih dnevih in medgeneracijskem povezovanju v vrtcu, jamrati o nenapredku diplome (jap, zdaj sem že v fazi, ko ustanavljam klub oboževalcev moje diplomske naloge), pripomniti kako o tem in onem. Nehala sem spremljati tedenske odmerke cinizma, glasbenemu repertuarju dodajam nekoč dokaj nesprejemljive tone, v googlovem bralcu vse pogosteje klikam "Mark as read"...

V glavnem neumnosti.
Nedolžnim otrokom ne bom nikoli več predstavljala najkrajšega matematičnega vica. Ker je nespodoben. Čokolada namesto zajtrka? Jagode namesto kosila? Ponočevanje namesto večerje?

Zakaj pa ne?!