Ena od mojih internih šal je seveda tista, da imam vedno prav, razen kadar nimam. Ker so letošnje priložnosti za prvoaprilsko šaljenje že zdavnaj minile, se seveda lahko šalim le na svoj račun, pa še to kar se da previdno in z razumevanjem, da se je tudi šaljenja treba lotevati z vso resnostjo. Seveda sem imela prav, ko sem se skoraj pred letom namenila zaključiti svojo zapisovalsko "kariero" in seveda v rubriko "razen kadar nimam" spada ponovna obuditev ... Zdaj detece spletno životari in morda je prav, da za kak trenutek prekinem svoje zatiranje ter mu posvetim nekaj pozornosti.
Mine mesec, dva ...
Ujeta med delom, študijem in postranskimi stvarmi zanemarjam tisto, pri čemer se zanemarjanje najmanj pozna. Torej blog, študij, delo, še najmanj seveda postranske stvari. V točno takem vrstnem redu. Še vedno obupano iščem dilatacijo časa, a čeprav se skozi zadnje mesece premikam s hitrostjo blizu, mi je kar ne uspe najti. Počasi že začenjam verjetno v nujnost vložitve tega našega življenjskega četverca (prostor, čas) v 13+n dimenzionalni prostor, pa naj se to prebere še tako heretično.
Vmes.
Seveda sem imela kar nekaj prebliskov in osnutkov o zapisih, ki več kot očitno ne bodo nikoli nastali. Pisati sem nameravala o igralnih dnevih in medgeneracijskem povezovanju v vrtcu, jamrati o nenapredku diplome (jap, zdaj sem že v fazi, ko ustanavljam klub oboževalcev moje diplomske naloge), pripomniti kako o tem in onem. Nehala sem spremljati tedenske odmerke cinizma, glasbenemu repertuarju dodajam nekoč dokaj nesprejemljive tone, v googlovem bralcu vse pogosteje klikam "Mark as read"...
V glavnem neumnosti.
Nedolžnim otrokom ne bom nikoli več predstavljala najkrajšega matematičnega vica. Ker je nespodoben. Čokolada namesto zajtrka? Jagode namesto kosila? Ponočevanje namesto večerje?
Zakaj pa ne?!
Objave
