Neznana protislovja

Včasih se zamislim nad tokom dogodkov, ki se dogajajo v moji epsilonski okolici. Jadikovanja nad SPFF (=skromno ponudbo fejst fantov) so se skorajda čez noč spremenila v dvojino, pogovori o študiju  v žalostna spoznanja o davčni obremenitvi naših plač, deljenje izpitnih izkušenj pa komaj zaznavno prehaja v eksperimentalno znanost izbire plenic.

Seveda je zgornji oris spreminjujočih se stanj zadosti klišejski, da si lahko privoščim izkašljanje dveh protislovij.

Eno izmed manj pomembnih je začudenje poljubno liberalnega občinstva ob ohranitvi (samo) dekliškega priimka. Sem mar zaradi nespremenjenega priimka manj žena svojega moža?

Malce bolj vsebinsko zahtevno je podpisovanje izjave o očetovstvu na pristojnem CSD. Pa vendarle - staršem skoraj 52% novorojenčkov v letu 2010 je to ljubše kot obisk pri matičarju. Ker res ne marajo formalnosti :P

Nočem ...

Pred nedavnim sem nepričakovano spet naletela na film VCB, kjer me je ena od protagonistk spet spomnila, da ni bistveno vedeti, kaj bi v življenju radi, saj povsem zadostuje vedeti, česa ne mara. Ko škilim po specifičnih fotogalerijah v oprezanju za mojstrom, ki me bo prepričal s svojim delom in občutkom, zares vem le to, česa nočem.

Torej:
- računalniškega izživljanja nad fotografijami: Nočem!
- makro posnetkov od daleč mimo zabrisanih detajlov: Nočem!
- pretiranega ostrenja grudic v pudru na obrazu: Nočem!
- zamegljenih posnetkov: Nočem!
- skrivanja za drevesi in aspartamskih pogledov skozi oči v drobovje: Nočem!
- črnobelih posnetkov kljuk na vratih: Nočem!

Vem, česa nočem. V bistvu je to res veliko!

Nova doba, II.

Sopotnik se je danes prvič odpravil v čisto pravo službo. Med idejo in realizacijo je pretekel dober mesec, vsekakor pa je študentsko obdobje nepreklicno minilo. S perspektive opazovalke zaposlitvenega procesa pa si upam trditi, da razmere v zaposlovanju mladih niso tako brezupne, kot nam jih skušajo predstaviti mediji.

Dobrodošel v svetu odraslih!

Get real ...

Hm ...

2011

Bo praštevilsko leto. Zelo obetavno. Že celo dopoldne me namreč premetava nagajiva misel, da bo čez eno leto strokovno korektna konferenca v natanko tisti državi, kamor me že leta in leta vleče ... Poigravam se z imaginarnimi radostmi podaljšanih službenih potovanj, enkrat daleč v prihodnosti ...

Če ...

... si šef dvakrat zapored nalije kislo mleko v kavo, skuje naslednji načrt.

V jopici sredi poletja

Danes me zebe. Ozračje nam je naklonilo nekaj stopinj manj kot v preteklih dneh, klimatske naprave v službi pa kar rohnijo ob tesno zaprtih oknih. Naše pozimi prevroče podstrešje se je spremenilo v hladilnico. V svojem delovnem brlogu imam klimo ugasnjeno, vendar čez vse špranje vdira vanj prehladen zrak s hodnika in ostalih prostorov. Brlogec skušam ogreti z dotokom zunanjega toplejšega zraka (kot že nekaj časa doslej), vendar me je danes izdalo vreme.

Morda je za današnjo prezeblost kriva tudi malce preveč svobodna garderoba. Morda je dejstvo, da kratke hlače in sandale enostavno ne sodijo v službeno garderobo (:D). Vsekakor pa je jasno, da malce racionalnosti pri o/pre-grevanju pozimi in o/pod-hlajanju poleti ne bi škodovalo. Čeprav se kuri javni denar... 

PS1: Morda bi šla pa vseeno v avto po jopico. Ker je - komaj dojemljivo - ogrevanje izklopljeno.

Blank

Groteskna sredina poročila o razgrajanju ponosnega cveta slovenske mladine je prekinila vest o prezgodnjem odhodu vrstnika. Nisem ga dobro poznala, v času mimobežnega poznanstva z gimnazijskih hodnikov sva si izmenjala le malo besed. Ni ga več, postal je del najbolj tragičnega poglavja slovenskega statističnega letopisa.

Kljub plitvemu poznanstvu so odmevi ob njegovem prezgodnjem slovesu prepolni obžalovanja, da se Človek v cvetu 25ih let odloči, da ne more več živeti. Namesto da bi se kotalil po oblakih, polnih vedrih načrtov za prihodnost, barvitega zaupanja vase in brbotajoče ustvarjalnosti ...

Le kaj so v primerjavi s tako mračno sredino vestjo granitne kocke in prenovljena jajčna fasada. Bolj je na mestu vprašanju o iskanju smisla, ciljih in ustvarjalnosti teh 'mulcev', ki zapravijo dan življenja za zastonj pivo in slab žur.

Nekje na križišču 5. poldnevnika med 51. in 53. vzporednikom

Po tednu ležernega potepanja po deželi z ničelno ukrivljenostjo in po še enem tednu urejanja vtisov ter koledarja je kot naročeno pravi čas za nekaj javnih misli.

Ljudje
Navidezni flegmatiki. Po svoje občudovanja vredno, po drugi strani srhljiva umestitev nekam med brezbrižnost in enostavno preprostost.

Mesta
Prijetnost mest je premosorazmerna številu prebivalcev. Amsterdam je odbijajoče čuden s svojim grenkim zrakom, Utrecht zabavno prismojen, Maastricht pa ljubljanast.

Vmes
Po vrnitvi domov sem potrebovala privajanje. Na domač jezik, na kričeče pobarvane sive lase naključnih mimoidočih, na bujno zelenje, na toplejši zrak, na mehkejši dež, na obrise gora na obzorju ...

Bizarnosti

V nekem trenutku sem se zalotila pri vprašanju, zakaj je danes v službi tako tiho. Potem sem se soočila z dejstvom, da imam v ušesih slušalke z glasno rjovečo (recimo temu tako) glasbo.

Kar je še huje - po preverjanju stanja brez slušalk sem ugotovila, da sploh ni tako mirno. In slušalke so šle nazaj v ušesa. Rjoveči svet je prijaznejši.